Že večkrat smo poročali, da imajo Hrvati občutno nižje cene goriv kot Slovenci. Svetovne cene goriv so v zadnjih mesecih zaradi slabših gospodarskih obetov večkrat drastično padle, v Sloveniji pa se nižanje komaj pozna. Zdaj imajo podobne cene goriv celo v Nemčiji, kjer so povprečne plače tudi dvakrat višje kot pri nas. Poleg tega se nemški gospodarstveniki močno pritožujejo nad pretiranimi trošarinami in posledično cenami goriv.
Kot je objavil uporabnik socialnega omrežja X, so bile včerajšnje cene dizla 1,46 evra na liter, slovenske pa komaj kaj nižje – pri nas liter dizla stane 1,445 evra na liter. Kljub temu, da cene nafte brent na svetovnih trgih že dva meseca kolapsirajo in napovedujejo prihajajočo recesijo.
Pri tem moramo upoštevati tudi dejstvo, da je povprečna nemška plača okrog 4.350,00 evra, slovenska pa 2.430,00 evra, torej skoraj dvakrat manj, poleg tega pa Slovenci na plače plačujemo tudi višje davke, tako da je končna razlika defacto blizu dvakratniku.
Tudi če upoštevamo kupno moč, ima Nemčija še vedno prednost višjo od 1,5-kratnika slovenske. Dodatno je treba poudariti, da je trgovec z gorivi Jet iz sredine cenovne ponudbe. Še veliko cenejša so v Nemčiji goriva pred supermarketi – npr. tista pred trgovinami Aldi (pri nas Hofer).
Razlog za dražje cene goriva je v visoki obdavčitvi, saj skoraj 60 odstotkov cene goriva predstavlja davek, ki ga pobere država. Le sedem odstotkov cene predstavlja marža trgovca. Poleg trošarin se v Sloveniji zaračunavajo tudi okoljske dajatve, kot je dajatev za emisije CO2 (od septembra 2024: 30,85 EUR/tono emisij CO2). Teh dajatev Nemci ne plačujejo, kljub temu pa imajo višje trošarine na bencin, dizelske pa so skoraj povsem enake našim. Tudi zaradi tega se je cena goriv v Nemčiji tako približala slovenski. Na Hrvaškem, kjer so trošarine veliko nižje, tankajo dizel za magičnih 1,28 evra na liter.
Petrol je razgalil požrešno vlado
Lani so se na spletu pojavile slike iz Petrolovih bencinskih servisov, kjer je bil na ročici za točenje goriva in na računih napisan prerez cene litra goriva, kjer piše:
“Hvala za vaš nakup! 52 % Vašega računa za gorivo so dajatve državi. Lani ste za dajatve plačali 33 % manj. Od litra goriva država dobi 0,80 evra, Petrol 0,073 evra.”
Da država pobere levji delež cene goriva, je sicer splošno znano dejstvo, kljub temu pa je marsikomu še vedno nepoznano in razmišlja, da od visokih cen goriv najbolj pridobijo MOL, Petrol in Shell – kar seveda ni res, saj praktično ne živijo od prodaje goriva, ampak svojih trgovin, kjer vsakodnevne stvari iz običajnih trgovin prodajajo po višjih cenah.
Spor zaradi regulacije
Spor med vlado in naftnimi podjetji pa nastaja zaradi regulacije cen, o katerih naftna podjetja pravijo, da letno izgubijo več sto milijonov evrov. Pri tem pa vlada, predvsem Robert Golob in njegovi tovariši iz Levice – kot pri vseh drugih dejavnostih – naftna podjetja predstavlja kot pohlepna in na tiho spodbuja mit, da naftni trgovci od litra goriva zaslužijo najmanj evro čistega dobička.
Po tem, ko je leta 2022 uvedla ponovno regulacijo cen [z uredbo o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov, s katerimi je vlada trgovcem z gorivi omejila marže], je Petrol najprej vložil predlog za mirno rešitev spora pred državnim odvetništvom tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Lani je nato Petrol državo tožil za 107 milijonov evrov izgubljenega dobička. Pričakovano Petrol prav tako ni uspel s pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti – ustavno sodišče je pobudo s sedmimi glasovi proti enemu zavrglo in Petrol napotilo na tožbo za povrnitev premoženjske škode zoper državo, ki pa še vedno poteka.
Podobno kot Petrolu se dogaja običajnim ljudem
Očitno Petrol razume, kakšno igro igra država. V državljanih želi vzbuditi občutek, kot da so naftna podjetja pogoltni kapitalisti, ki želijo še več od mastnih dobičkov, ki jih služijo že danes, s tem pa si vlada umije roke pred politično-finančno odgovornostjo, ki jo je raje obesila na pleča zasebnega subjekta. Državna družba z milijardnim prometom si seveda takšne akcije lahko privošči, manjši podjetniki (ki jih država izkorišča prav tako kot Petrol) pa nimajo svojih megafonov in morajo biti tako kot prebivalci Sibirije in Jakutije glede odločitev, ki se zgodijo v Moskvi.
I. K.