Večina letaliških stez tukaj uradno ne obstaja, z njih se zato ne sme vzletati, prav tako tudi ne pristajati na njih. Govor je o amazonskem pragozdu, kjer so majhna letala edino možno prevozno sredstvo. Ker je večina vzletno-pristajalnih stez nezakonitih, morajo piloti lagati, kje letijo. To pomeni, da ko letala izginejo, je težko oceniti, kje jih sploh začeti iskati.
Britanski BBC poroča, kako je nekaj minut čez poldan, 2. novembra lani, Paulo Tridade na hitro preko letalskega radia slišal napet glas svojega prijatelja, pilota Jeziela Barbosa de Moura. “Izgleda, da sem ostal brez cilindra, olje pa mi teče po vetrobranskem steklu. Pristal bom na pisti Independência.”
Paulo, ki je prav tako letel nad amazonskim pragozdom, je prijatelju na to odgovoril: “Ne, ne moreš. Tam ni več pristajalne steze, bila je zapuščena pred 15 leti. Jeziel, raje poskusi pristati nad vodo.” Nasvet pa ni imel nobenega učinka, saj je Jaziel odgovoril, da bo pristal na zapuščeni stezi. “Nič več ne morem storiti.” Nato pa je signal izginil in to je bilo zadnjič, ko je slišal svojega prijatelja, ki ga je poznal 37 let. Paulo je poskušal poiskati prijatelja, a je bilo brez pomena. Na njegovi strani ni bilo niti vreme, pričela se je namreč deževna nevihta, zaradi katere je moral leteti nizko pod oblaki, vidljivost pa je bila porazna. Ko se je deževje prenehalo, je letel tik nad Independêncio, a tam ni videl sledi o prijateljevem letalu.
Jaziel je letel z enomotornim letalskim taksijem iz izolirane amazonske indijske vasice Matawaré v narodnem parku Tumucumaque Mountains, blizu severne meje Brazilije s Francosko Gvajano, do rudarskega mesta Laranjal do Jarí. Pot, ki sicer navadno traja eno uro in 45 minut, je opravil že velikokrat doslej. Na zadnjem poletu je prevažal amazonske Indijance iz vasi: učitelja Pantio Tiriyó, njegovo ženo Pansino, njune tri otroke (najmlajši je bil star komaj 3 leta) in starejšo žensko Sepi Akuriyó z zetom.
Dva dni kasneje se je pričela iskalna akcija, ki je trajala dva tedna, opravljenih pa je bilo 128 ur letenja. Ker preletavanje s transportnimi letali Hercules in helikopterji Black Hawk ni dalo rezultatov, je bilo iskanje preklicano. Od takrat so se organizacije domorodcev večkrat zaporedoma obrnile na obrambno ministrstvo z namenom, da bi se organizirala iskalna akcija na tleh, kot je bilo to v navadi ob nekaterih prejšnjih izginotjih, a je bilo vse zaman. Iskalne akcije niso sprožili, čeprav je eden izmed očividcev dejal, da je videl izginulo letalo leteti nizko nad tlemi.
Prošnje naletela na gluha ušesa
Flavia Moura, hčerka pilota, je v obupu dejala, da se počuti povsem zapuščeno. “Skupaj z brati prosimo, da bi se iskalna akcija nadaljevala, a naše prošnje naletijo na gluha ušesa. Morda ne želijo slišati, ker je prevažal Indijance, torej povsem običajne ljudi?” Za pritožbe pa niso ostali gluhi v uradu generalnega državnega tožilca, kjer so zagrozili, da bodo obrambno ministrstvo sodno preganjali, če ne bo nadaljevalo z iskanjem. Zvezni generalni državni tožilec v državi Amapá Alexandre Guimarães je poudaril, da nezmožnost izsleditve strmoglavljenega letala kaže na obstoj dolgotrajnega neuspeha vlade pri vzdrževanju kontrole zračnega prometa v Amazoniji in v drugih odročnih predelih Brazilije.
Sicer je res, da je letalo Jeziela letelo v tajnosti, a to ni bila pilotova lastna izbira. Večina vzletnih in pristajalnih stez v Amazoniji ni registriranih, saj ne dosegajo varnostnih standardov. To pa pomeni, da zaradi tega piloti uradno na njih ne morejo vzletati in pristajati. Zato, da zagotovijo transport izoliranih skupnosti, morajo piloti prilagati lažne načrte letenja, v katerih navedejo napačno vzletno in pristajalno destinacijo.
H. M.