Velika zmaga AfD – kako jim je uspelo in kaj lahko storijo stranke establišmenta?

Alternativa za Nemčijo (AfD) je prvič v svoji zgodovini postala najmočnejša stranka na deželnih volitvah. V vzhodni deželi Turingiji se je izkazala za najmočnejšo stranko s približno 33 % glasov. V sosednji Saški je bila na drugem mestu z okoli 30 % — takoj za vladno desnosredinsko Krščansko-demokratsko unijo (CDU).

Rezultate je nemška javnost pričakovala z nestrpnostjo, saj sta domači obveščevalni agenciji v obeh zveznih deželah AfD uvrstili med “potrjene desničarske skrajneže”. Deželni voditelj AfD v Turingiji Björn Höcke sicer tudi znotraj AfD velja za enega najbolj radikalnih predstavnikov svoje stranke.

Preberite še: Protimigracijska AfD postaja prva izbira mladih do 30 let

Kako je nastala AfD
AfD je nastala po finančni krizi po letu 2013, predvsem kot ekonomsko-liberalna stranka, ki pa je zahtevala tudi suveren nadzor nemških meja – sicer nič drugače od vseh krščansko-konzervativnih politikov, ki so začeli evropski združitveni projekt. A takrat je bila takšna zahteva v notranji nemški politiki že sporna, saj je celo desnosredinski CDU/CSU pod Angelo Merkel vedno bolj koketiral z odprtimi mejami za migrante, tudi tiste brez vsakih dokumentov. To je desnosredinska vlada čez dve leti tudi uresničila in v Nemčijo pripeljala cel kup nedokumentiranih migrantov, med njimi tudi nevarne kriminalce in teroriste, ki so bežali pred lokalnimi oblastmi v povsem nenevarnih državah (Maroko, Alžirija, Tunizija, Pakistan …).

Sledilo je desetletje terorističnih napadov nad civilnim prebivalstvom, migrantskega organiziranega kriminala, nasilja do žensk in posilstev. Nemci se že dolgo počutijo predvsem nemočno pred globalnim strojem, ki spečan z lokalno vlado vsako leto v državo “uvozi” na deset tisoče novih migrantov, medtem ko si država še ni opomogla po tistih, ki so vstopili leta 2015. Pri tem vzdušju ni pomagala oblastniška ignoranca – vsakokratna oblast, tako desnosredinska Angele Merkel kot leva Olafa Scholza, se je pretvarjala, da ni nič narobe in da protimigrantsko vzdušje ustvarjajo skrajni desničarji. Kar naenkrat desnosredinski volivci v tradicionalnih strankah niso več imeli svojih zaveznikov. Razlike med CDU Angele Merkel in SDP Olafa Scholza praktično ni bilo več.

Edina alternativa je bila Alternativa za Nemčijo oz. AfD. Je pa AfD v marsičem tudi problematična stranka.

Kaj je botrovalo zmagi AfD
V preteklosti je AfD že beležila določene uspehe, prvič pa je s premočjo zmagala v dveh zveznih deželah.

Rezultat pomeni več stvari naenkrat – z njim zafrustrirani volivci svojim izbranim predstavnikom v Bundestagu pošiljajo določene signale:

• • najprej je to seveda poraz za vladajočo koalicijo; trenutno razmerje moči je takšno, da lahko nesposobnost trenutne koalicije celo trajno uniči katero od koalicijskih partneric (npr. liberalno FDP);
  • hkrati gre za poraz uradne desne opozicije CDU/CSU, ki očitno ni uspela prepričati dovolj desnih volivcev – AfD namreč glasove krade predvsem njim;
  • zmaga AfD pomeni, da imajo Nemci dovolj migrantske politike, kjer se obsojenih kriminalcev (ki so hkrati zavrnjeni azilanti) ne da vračati v države izvora z izgovorom, da bi bili tam preganjani; gre za ostanek politike CDU pod Angelo Merkel, kar je velik madež na plečih strank.

  Kaj je pri AfD dobro in kaj ne?
  Čeprav mediji in politiki establišmenta AfD skoraj izključno povezujejo s skrajno desnico, so alternativci kompleksna stranka. Po eni strani zagovarjajo nizke davke, manj socialnih transferjev (veliko teh gre za migrante, vedno manj za Nemce) in liberalizacijo ekonomije, kjer imajo določene zvezne države še vedno ogromno vpliva na lokalno industrijo. Hkrati AfD ni nerodo povedati, da je potrebno nezakonite migrante zaradi varnosti Nemcev deportirati v dežele izvora.

  Na drugi strani pa gre za problematično stranko, saj njeni predstavniki koketirajo tudi z nemško različico zgodovinskega totalitarizma. Deželni voditelj AfD v Turingiji Björn Höcke je večkrat uporabil nacistično retoriko in je bil samo leta 2024 na sodišču dvakrat spoznan za krivega zaradi uporabe prepovedanega nacističnega slogana na dogodkih svoje kampanje. Težko je reči, da AfD vzpodbuja neonacizem, sami so nacizem že večkrat javno obsodili, a vendarle gre za medvrstično privabljanje določenega dela prebivalstva iz skrajnih polov političnih preferenc – nacionalsocialistična stranka v Nemčiji je bila v svoji osnovi predvsem socialistična oz. kolektivistična: na tako retoriko pa najbolj padajo ljudje iz bivšega sovjetsko kontroliranega vzhodnega dela, ki so 40 let trpeli možganoreznico komunistične indoktrinacije. Zelo jasno se kaže zemljevid, na katerem AfD največ pridobiva v bivšem vzhodnem (komunističnem) delu, manj pa v zahodnem, čeprav se je stranka tudi v zahodnem delu pomembno okrepila.

  Druga težava AfD je njena rusofilna drža. Velik del stranke podpira Rusko federacijo, njeno zunanjo politiko in njene zaveznike. Nemška notranja tajna služba je na podlagi svojih ugotovitev sporočila, da Rusija poskuša destabilizirati demokratični sistem Nemčije na več ravneh. Po besedah ​​vodje službe Thomasa Haldenwanga deli AfD širijo ruske narative in prispevajo k širjenju desničarskega ekstremizma. Člani in aktivisti AfD so bili v preiskavi ruske Mednarodne agencije za aktualno politiko OCCRP navedeni kot tisti, ki ohranjajo tesne vezi z ruskimi politiki. Ruska državna tuja medijska agencija RT je imela od leta 2014 do njene prepovedi nemško govorečo izpostavo, ki je širila teorije zarote proti Zahodu in večkrat promovirala politike AfD in njihova stališča. Nemški politiki AfD so pogosto dobivali intervjuje v nemških in mednarodnih programih RT.

  V preteklosti so člani AfD podpirali tudi totalitarne zaveznike Vladimira Putina. Udo Hemmelgarn, nekdanji poslanec AfD v Bundestagu, je podpiral Asadovo vlado in zahteval nemško podporo pri ruskem vpletanju v Sirijo. Leta 2019 je Hemmelgarn organiziral tajno potovanje štirih poslancev AfD v Bundestagu v Sirijo. Bil je velik zagovornik “nove sirske politike” v Bundestagu. AfD je ves čas izražala podporo Asadovi vladi in podporni ruski vladi.

  AfD je sicer, kar se tiče migracij in ekonomije, stranka zdravega razuma, a hkrati, kot vidimo, tudi stranka z ogromno politične prtljage, ki lahko škodi evropskim interesom.

  Kaj lahko storijo stranke establišmenta?
  Pravzaprav ni nobene čudežne rešitve. Stranke, ki so do zdaj tvorile hrbtenico nemške politike, lahko AfD v enem letu zradirajo s političnega zemljevida. Kako? Če bodo politično takšne, kot so bile, preden je svet padel na glavo: če bodo vodile odgovorno migrantsko politiko, v kateri bodo ljudje (razen beguncev) res ustavljani na mejah. Če zvezna vlada ne bo financirala NVO-jevskih tihotapskih ladij. Če bodo zavrnjene azilante res pošiljali nazaj v dežele izvora. Če se bo tujce prisililo, da se asimilirajo v nemško družbo. Recept je izumila že danska politika establišmenta (tudi socialdemokratska): ko je država dokončno obračunala s pojavom nezakonitih migracij, so desne in leve stranke iz skrajnega pola politične podkve praktično izgubile. Tudi nemške stranke – predvsem CDU – imajo to možnost. Le vprašanje je, če si to res želijo.

  I. K.