Velikonočno voščilo slovenskih škofov 2024
“Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen … Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.”
Do velikonočnega jutra so se človeški koraki končevali ob grobu, nepreklicno so se iztekli v smrt, v grob, v konec. Pa tudi koraki živih, ki so žalovali za pokojnimi, so vodili do groba. Tam so obstali pred neizprosnim zakaj in pred bolečino ob izgubi, brez upanja in brez prihodnosti.
Tudi v velikonočnem jutru so koraki žena in učencev vodili do groba. Tam so obstali. Zbegani. Prestrašeni. Kakor je človek prestrašen pred smrtjo in še bolj pred praznim grobom.
Potem pa so slišali vprašanje: “Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.” Zadnja trdna resnica njihovega odnosa z Jezusom je bila, da so ga na veliki petek proti večeru položili v grob in k njegovemu vhodu zavalili velik kamen. Sedaj pa so slišali, da je bil obujen. In obenem povabilo, naj gredo v Galilejo. Tam ga bodo videli. Tam, kjer se je vse začelo.
Povabil jih je na kraje, kjer je vstopil v njihova življenja. Od groba jih je povabil v čase srečanja, ko so bili pripravljeni vse zapustiti, samo da bi mogli hoditi za njim; da bi mogli biti del njegovega življenja in da bi on bil njihovo vse. Vrniti so se morali na kraje, kjer so v njegovih besedah spoznali, da je v njih življenje. Povabil jih je na tiste gore, kjer so začeli spoznavati kraljestvo in kjer so ob doživetju spremenjenja hoteli postaviti šotore, da bi mistična bližina trajala.
Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob naših grobovih, naj se ne pogovarjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galilejo. Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot ušesi zaslišali povabilo: “Hodi za menoj.” In smo šli za Njim. Ker je v Njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi.
Vsem voščim blagoslovljeno Veliko noč.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof in metropolit