Danes je praznik delavstva in še bolj kot praznik delavstva, je praznik vseh odtenkov levice. Tako kot vsako leto, je tudi letos pričakovati parade rdeče zvezde, slaboumne napade na kapitalizem (spomnimo, kako je Janković pred leti napovedal konec kapitalizma) in zaklinjanje k Marxu. Zato velja spomniti, zakaj socializem kot ekonomska doktrina ni deloval in zakaj ni zmogel brez množičnega nasilja.
Najprej, socializma ne gre kar tako enačiti z delavskimi pravicami. Te so s časom napredovale tudi v nesocialističnih državah in življenjska izkušnja delavcev je bila v tržnih ekonomijah – pod črto – boljša kot v socialističnih oziroma planskih. Preprosto povedano, avstrijski delavec je leta 1990 živel bolje od slovenskega.
Zakaj torej socializem ni deloval? Ekonomisti in strokovnjaki drugih ved so identificirali vsaj sedem nepremostljivih problemov, na katere so prej ali slej naleteli socialistični planerji. Z nekaterimi od našteti problemov se soočajo tudi moderne oblasti.
Problem ekonomske kalkulacije oziroma cenovni problem
Zgodnji socialistični teoretiki in planerji so bili prepričani, da so tržne cene produktov ena izmed oblik izkoriščanja delavstva. Po eni strani so razumeli, da cene indicirajo razmere na trgu, a so menili, da lahko z natančnim planiranjem nadomestijo cene in tako odpravijo “izkoriščanje”. Poskusi odprave cen oziroma nadzora nad cenami so se povsem izjalovili. Brez cen je bilo nemogoče določiti vrednost dobrin, prihajalo je do konstantnega neskladja med povpraševanjem in ponudbo, kar je vodilo do praznih polic. Zato so bile socialistične oblasti prej ali slej prisiljene v ponovno (delno) uvedbo tržnih cen. Ta problem še vedno spremljamo v Venezueli in Severni Koreji.
Problemi spodbud
Naslednji problem ni temeljil na napačnem razumevanju ekonomskih silnic, pač pa človeka. Socialistični planerji in teoretiki niso upoštevali, da se bodo v planskem oziroma državnem gospodarstvu spremenile motivacije ljudi. Odprava zasebne gospodarske pobude, ki je danes ustavno zagotovljena pravica, je vodila v zmanjšano motivacijo za delo, učinkovitost delovnega procesa, varčevanja z viri. To je bila neposredna posledica ločitve nagrade od truda in uspešnosti.
Neučinkovite birokracije
Ukinitev zasebne gospodarske pobude je vodila v razbohoteno državno birokracijo, ki je parazitirala na državnem gospodarstvu. To je vodilo v končno posledico, da je bil prevelik odstotek prebivalstva zaposlen v neproduktivnem sektorju. S problemom razbohotenih birokracij se soočajo tudi moderne tržne ekonomije. Rast javnega sektorja bi morala vedno slediti ali celo zaostajati za rastjo zasebnega sektorja.
Zatiranje osebne svobode
Uvedba komunizma in socialističnih doktrin je bila neposredno povezana z nasiljem. Uresničitev socialističnih idej ni bila mogoča brez posegov v zasebno lastnino, nacionalizacijo podjetij, družinskih domov. To pa je posledično vodilo v avtoritarizem, saj se ljudje svoji lastnini niso bili pripravljeni odpovedati. Zato je socializem še danes sopomenka za krajo zasebnega premoženja. Do množične kraje je prišlo tudi v Jugoslaviji. Več kot 30 let po osamosvojitvi postopek denacionalizacije še ni povsem zaključen.
Zastoj inovacij
Socialistična gospodarstva niso bila povsem brez znanstvenih uspehov. Naj spomnimo le na Sputnik in druge znanstvene preboje. Na dolgi rok pa se je izkazalo, da so bili socialistični režimi manj inovativni, saj se niso odzivali na potrebe ljudi in so bili počasnejši pri uvajanju novih tehnologij, saj se proizvodnim obratom oziroma podjetjem ni bilo treba boriti za prostor na trgu. Zastoj inovacij je neposredno povezan s pomanjkanjem konkurence.
Tragedija skupnega
Množično podržavljenje zasebne lastnine (podjetij, nepremičnin …) je vodilo v stanje, ki ga danes imenujemo tragedija skupnega. Izkušnje kažejo, da posamezniki s skupno lastnino ravnajo veliko slabše kot z zasebno. Ko je naravni vir v “javni” lasti, posamezniki pogosto niso soočeni z negativnimi posledicami prekomernega koriščenja vira. Ko so viri v zasebni lasti, je v interesu lastnika vira, da s tem ravna odgovorno in skrbi za njegovo obnavljanje. Podoben problem danes spremljamo na primeru prekomernega ribištva. Tragedija skupnega je, ko so viri pretirano izkoriščeni.
Omejevanje potrošnikov
Socialistični teoretiki in planerji so bili prepričani, da bolje razumejo potrebe ljudi, kot jih ti razumejo sami. Trg zelo hitro zazna zaželenost posameznih produktov in storitev in posledično reagira na zahteve potrošnikov tako, da poveča njihovo dosegljivost. Če ne obstajajo uzakonjeni monopoli, na trg vstopijo novi akterji, ki potrošnikom ponudijo boljši ali enak produkt za nižjo ceno. Socialistična gospodarstva na želje potrošnikov reagirajo počasneje ali pa sploh ne reagirajo, saj smatrajo, da potrošniki produkta sploh ne potrebujejo. Skratka, centralno načrtovanje gospodarstva povzroča neskladje med tem, kar si potrošniki želijo in kar se dejansko proizvaja.
Moralna nesprejemljivost enakih izidov
Socialistične doktrine niso nikoli odgovorile na moralni hazard politik, ki skušajo doseči enakost prebivalstva. Enakost je mogoče doseči le s subvencioniranjem neproduktivnih in kaznovanjem produktivnih. Uspešne družbe so v svoji naravi meritokratske, kar pomeni, da so raje sprejele paradigmo enakih priložnosti, ki ne kaznuje uspešnih posameznikov.
Tragična zgodovinska izkušnja
In v kolikor vas niso prepričali zgornji argumenti, vas bo zagotovo prepričala zgodovinska izkušnja narodov, ki so socializem preizkusili in nato izkusili vse njegove slabosti, celo grozote. Socializem je spodletel v Jugoslaviji, Sovjetski zvezi, vzhodni Nemčiji, Venezueli, Severni Koreji, Kambodži, Vietnamu in Maoistični Kitajski. Prav vsi poskusi so vodili do revščine, v nekaterih primerih lakote, političnega zatiranja in množičnega nasilja. Mimogrede, ravno Kitajska lahko ponudi eno najboljših lekcij komunizma. Ko so se odrekli lastni ideologiji in sprejeli tržno ekonomijo, se je le v nekaj letih njihovo gospodarstvo prelevilo v pravega giganta.
S. K.