“Moram pa reči, da sem bil tokrat ne samo razočaran, ampak naravnost frapiran nad tem, kar sem v tem poročilu prebral. Iz svoje epistemološke in svetovnonazorske perspektive ocenjujem, da gre za popolno afirmacijo določenega političnega narativa,” je na razpravi na temo pravne države in medijev, kjer je beseda tekla o nedavnem poročilu Evropske komisije o stanju pravne države, izpostavil profesor za evropsko pravo dr. Matej Avbelj. Ker narativ ni resničen, imamo po njegov velik problem na strani verodostojnosti Evropske komisije.
Na razpravi, kjer so med drugim sodelovali zelo enostranski sogovorniki, kot so novinarka RTV mag. Ksenija Horvat, svetovalec kulturne ministrice Lenart J. Kučić in pravna aktivistka dr. Barbara Rajgelj, je pravnik s Fakultete za državne in evropske študije dr. Matej Avbelj uvodoma izpostavil, da kot raziskovalec področja javnega prava, evropskega prava, prebere vsako poročilo Evropske komisije. To poročilo Evropske komisije je še posebej z zanimanjem prebral, ker je bil kot profesor udeležen v zadevi vlaganja pobude za presojo ustavnosti novega zakona o RTVS. Izpostavil je izjemen pomen teh poročil in izjemno pomembno vlogo, ki jo Evropska komisija igra v tem federalnem sistemu. “Vsi tukaj smo igralci v nacionalnem kontekstu, vsak ima svojo zgodbo, svoj epistemološki, svetovni nazor, interese itn. Že iz teorije federalizma izhaja, da je iz vidika zdrave demokracije ključno, da obstaja nekdo od zunaj, ki poda kar se da objektivno oceno, ki naj potem stimulira dobre prakse in graja slabe prakse. Iz tega razloga od vseh začetkov podpiram ta poročila,” je pojasnil.
Poročilo narejeno popolnoma plastično
Avbelj pravi, da je bil tokrat ne samo razočaran, ampak naravnost frapiran nad tem, kar je v tem poročilu prebral. “Iz svoje epistemološke in svetovno nazorske perspektive ocenjujem, da gre za popolno afirmacijo določenega političnega narativa. To je narejeno popolnoma plastično. Na strani 25 piše, da na način, na katerega se je depolitiziralo RTV, sledi priporočilu Evropske komisije iz poročila leta 2022. Gre za vindikacijo določenega političnega narativa, s čemer je izjemno sporna zgodba z vidika vladavine prava dobila politično piko na i še v Bruslju.” Po njegovem mnenju imamo tukaj objektiven problem, ker če nekdo, ki naj bi z vidika funkcije teorije federalizma iz neke distance skrbel za podajanje kar se da objektivne ocene dogajanj v neki državi, s svojimi zaključki popolnoma afirmira nek narativ, za katerega lahko, če se iskreno pogovarjamo, ugotovimo, da ni resničen, imamo velik problem na strani verodostojnosti Evropske komisije.
To je po njegovih besedah izjemno slabo, ker na Evropsko komisijo to meče luč arbitrarnosti, ravno ta pa je tista, ki je bistvo tega, kar vladavina prava prepoveduje. “Če se na strani Evropske komisije vzpostavijo pogoji arbitrarnosti, ki naj bi s svojimi poročili zagotavljala vladavino prava, je to voda na mlin vsem tistim, ki vladavino prava zares kršijo. Tukaj jaz vidim en zelo velik problem. Zelo velik problem pa je tudi, kar je omenila kolegica Barbara, metodološki.” Pravi, da ne obtožuje Komisije, da je namenoma napisala takšno poročilo. Tisto, kar je namenoma, pa je, da se je Evropska komisija pogovarjala praktično samo s tistimi iz druge strani.
Poštene demokracije ni brez poštenih medijev
Avbelj pravi, da ne moremo imeti poštene demokracije brez poštenih medijev. Prav tako tudi ne moremo imeti poštene ustavne demokracije, ki predpostavlja, da sta poročeni vladavina prava in demokracija brez poštenih medijev. “To mora biti naš regulatorni in dejanski sociološki cilj,” je izpostavil in dodal, da tega ne bomo dosegli, pa lahko delamo kakršne koli zakone in predpise, saj tisto, kar mi rabimo v medijih, predstavljajo ljudje, ki bodo svojo profesionalno in siceršnjo integriteto držali pokonci v mediju, ki naj bi bil pošten medij. “Mislim, da je tukaj med nami in Nemčijo bistvena razlika. Razlika je predvsem v tem, da smo mi manjši sociološko gledani prostor, tukaj je Barbara in njena tovarišija za ustavno sodišče naredila tako lepo analizo vseh mogočih povezav na tisti strani. Sem prepričan, če bi naredili to analizo za ta programski svet, pa analizo za nas, ki sedimo v tej sobi, pa če bi naredili analizo za vse tiste, ki ste na odločilnih in odločujočih povezavah na RTVS, kako ste tja prišli, kdo je koga poznal, kdo je s kom spal, bi bil isti triler. In to je Slovenija,” je pojasnil.
Povedano je, kot kaže, zmotilo Brankico Petković iz Mirovnega inštituta, ki je iz občinstva komentirala, da po njenem ni raven profesorja na univerzi, kdo je s kom spal na javnem dogodku o RTV-ju. “Saj nisem insinuiral, da je kdor koli s kom spal, ampak to so življenjske stvari in to je tisto, kar razločuje nek sociološki prostor od drugega sociološkega prostora. In v nekem sociološkem prostoru govoriti o depolitizaciji je potem to v praksi nekaj povsem čisto drugega kot v drugem prostoru s popolnoma drugačno kulturo ljudi s popolnoma drugačno profesionalno in siceršnjo integriteto,” je povedal Avbelj in dodal, da meni, da je treba začeti tukaj.
Nato je spomnil, da tako sodnice, sodniki kot tudi novinarji in novinarke opravljajo neko ključno družbeno demokratično, vladavinsko-pravno funkcijo, storitve za državljane. Če se naredi nek prerez čez 30 let delovanja javne RTV, se je treba vprašati, ali zadosti tistemu standardu, ki je zapisan v evropskem aktu za medijsko svobodo, ali je ta televizija zadnjih 30 let zagotavljala raznovrstne, profesionalne, nepristranske informacije v prid javnega diskurza. Ali pa je ta televizija sem ter tja, enkrat pogosteje, drugič manj, sodelovala v medijskih umorih teh drugih, četrtih politikov in tistih, ki niso bili na pravi strani? “Mislim, da si na to vprašanje v nekem svobodomiselnem, liberalnem, integritetnem, profesionalnem prostoru nismo nikoli nalili čistega vina. In si ga še danes ne nalivamo in vsa ta politizacija, ki se jo mi gremo. Ta programski svet, ki ga imamo sedaj, je ravno tako političen, kot je bil prejšnji, samo da je političen na drug način.” Pravi, da sicer spoštuje držo novinarjev, ki protestirajo, da niso nikogaršnji hlapci, a se je vprašal, kje so bili pri prejšnjih programskih svetih druge barve, ko niso protestirali, pa so programski svet vodili prvovrstni partijci. Čeprav ga je vodil podpredsednik neke stranke, namreč ni bilo nikjer protestov.
Vsa naša civilna družba je vladna družba
Problem slovenske javne RTV v smislu depolitizacije, enako kot sodstva, po Avbljevih besedah ni v tem, da ga nekdo želi spolitizirati od zunaj, problem je, da je politika že v njem samem. Ko je namreč na oblasti napačna politika, imamo revolucijo in diktaturo, ko pa je na oblasti prava politika, imamo pa mir, štempljan iz Bruslja. Enako je po njegovem tudi s civilno družbo. “V Sloveniji nimamo civilne družbe. Vsa naša civilna družba je vladna družba, ker je državno financirana.” Meni, da se to vidi, ko se po naključju enkrat na par let zamenja oblast, nova oblast seveda kot prejšnja financira svojo civilno družbo in imamo nemir. “In obratno, ko nova oblast financira svojo civilno družbo, in ker je te, oprostite izrazu, jeben* več, tega nemira ni. Ker tisti, ki so v manjšini, itak ne pridejo do mikrofonov. Mogoče boste rekli, da sem pristranski in da to napačno vidim. Vidim, da je tukaj empirični problem, ki mu mi ne želimo pogledati v oči”, je bil jasen.
Nato je dodal: “Kolegica Barbara Rajgelj, vi niste opozicija, vi ste oblast. Vi ste napisali zakon o RTV, ki je bil sprejet. Vi sedite v vseh mogočih svetih, v strateškem svetu za sovražni govor, v katerem ste sami istomisleči. A je to demokracija, a je to pluralizem, a je to raznolikost mnenj, a je to zdrava demokracija? Lepo vas prosim, bodimo iskreni in recimo enkrat bobu bob, naredimo črto in recimo, gremo od tod naprej graditi nek pošten javni prostor, ker tam zunaj so močni korporativni igralci, ki seveda za denar krojijo medijski prostor popolnoma netransparentno v spregi z oblastnimi interesi,” je izpostavil v nadaljevanju in pojasnil, da če je šibak javni prostor, šibak javni diskurz, ki ne ustreza standardom v neki zdravi demokraciji, je javni diskurz lahek plen parcialnim, zasebnim interesom iz zasebnega sektorja, ki se poroči z javnim in inštalira enkrat táko, drugič pa táko oblast. Meni, da dokler se ne bo začelo na tem delati, v tej državi ne bo nobenih sprememb, pa magari v Bruslju napišejo, kar hočejo. “Tisto se ne prilega dejanskemu stanju stvari”.
Ko je napočil čas za vprašanja, se je z mnenjem oglasila Petkovićeva, ker jo je zmotilo, da se Mirovni inštitut tako predalčka, demonizira kot privilegirano inštitucijo, ki ima zvezo s politiko in Evropsko komisijo. Avbelj ji je na to pojasnil, da je ni predalčkal, niti jih ni želel predalčkati, izpostavil je zgolj, da se v poročilu Evropske komisije citira izključno njih.
Imamo problem pluralizma v stroki, medijih, na vseh mogočih področjih
Avbelj je povedal, da na argument neinformiranosti ne bo pristal. “Dejansko so navedeni, ampak so njihovi argumenti pomedeni pod preprogo kot popolnoma neupoštevani, če bi namreč bili upoštevani, ne bi bil zaključek tak, kot je bil. S tega vidika sem pripovedoval na začetku, da je poročilo v funkciji afirmacije nekega narativa in nekih interesnih skupin.” Na to je Petkovićeva pristavila, kaj pa, če “je to stroka pa znanje”? Avbelj ji je pojasnil, da je lahko to stroka ali znanje, a obstaja tudi stroka z drugimi stališči. “V tej konkretni ustavnopravni zadevi danes ni bilo ustavnopravno odgovorjeno na to vprašanje. To poročilo ne prepozna, da je ustavno sodišče naredilo takšen manever, ki mu ni para v evropskem ustavnem prostoru. Več kot deset pravnikom s svojim imenom je to potrdilo, pa to ni nikjer zabeleženo. Samo to sem opozoril. Jaz nikogar ne predalčkam,” je povedal in spomnil, da je sicer na sodišču o začasnem zadržanju sodila tudi njihova ustavna sodnica, ki je bila zaposlena na Mirovnem inštitutu. Kaj takšnega se v Nemčiji po Avbljevih besedah ne bi zgodilo. V Nemčiji pa ravno tako tudi ni samo en mirovni inštitut, ampak jih je več, da lahko različne stroke različnih svetovnih nazorov med seboj debatirajo, in ni zgolj neke skupine strokovnjakov, s katero se posamezniki iz Komisije pogovarjajo. “Imamo problem pluralizma v stroki, medijih, na vseh mogočih področjih,” je zaključil.
Celotno razpravo si oglejte na spodnjem videoposnetku:
Ana Horvat