Predsedovanja Svetu EU je konec, iz tujine pa še dežujejo laskave pohvale in iskrene zahvale slovenski vladi in predsedniku Janši. “Leva politična srenja pa se še vedno zaskrbljeno zgraža, kako zelo smo s predsedovanjem osramotili Slovenijo. Vso svojo medijsko mašinerijo in vse svoje evropske strankarske povezave so vpregli, da bi iz Bruslja prišla uničujoča kritika o slovenski vladi in premierju Janši. Pa ni prišla! Celo iz Evropskega parlamenta so izcedili le neko povsem megleno resolucijo o Sloveniji, v kateri ni zaznati nobene pretresljive diktature in zatiranja medijske svobode,” je dejal predsednik Zbora za republiko dr. France Cukjati in dodal, da se jim je velik politični projekt ustvarjanja lažne podobe o vladi in premierju sesul v prah.
Ali naj sedaj priznajo, da je resnica povsem drugačna, kot so govorili, dokazovali in se do onemoglosti zaklinjali? Naj se odpovedo svojemu temeljnemu cilju političnega delovanja, ki ga že vrsto let izražajo v svoji agendi: “samo da ne bo Janša!”? Je tak preobrat sploh teoretično možen? se sprašuje France Cukjati. “Če njihova udarna pest po cestah kriči “smrt janšizmu” in grozi z nasiljem nad desno-sredinskimi politiki in njihovimi otroki, potem postajamo priča dobesedne obsedenosti z izključevalnostjo in sovraštvom. Za obsedence je namreč značilno, da ne potrebujejo nobenega razloga, nobene utemeljitve več za svoje sovraštvo.”
Na začetku je treba vsako laž utemeljevati in človeka prepričevati. A sčasoma se človek z njo sprijazni in celo poistoveti. Stokrat izrečena laž postane resnica! Postane del človeka, del njegovega nazora, del njegove identitete. Človek se jo oklene in jo brani, ker s tem brani sebe. Če je treba, bo iskal vedno nove utemeljitve svojega lažnega prepričanja in podzavestno bežal od vsakega namiga resnice. S tem pa človek postane ujetnik laži in suženj sovraštva, če gre za laž o človeku, ki se ga deklarira kot “sovražnika”, je v oddaji Komentar dejal Cukjati. “Vsaka laž, predvsem tista, ki utemeljuje sovraštvo, stoji na trhlih nogah, saj resnica neprestano grozi, da se bo razodela. V laž ujet človek se zato nagonsko zateka v nahujskano množico, ki mu daje lažni občutek, da “vsi tako mislijo”.”
Prejšnje stoletje je Evropi dalo bolečo izkušnjo o tem mehanizmu. Najprej je rasna ideologija trasirala pot laži o germanski večvrednosti, nato pa o izkoriščevalski pokvarjenosti Judov. Ko je stekla industrija holokavsta, niso bili za obsodbo posameznih Judov potrebni nobeni dokazi in celo nobene nove laži o njihovem kriminalnem početju. Ker si bil Jud, si bil obsojen na smrt. “Še bolj preprečljiv pa nam je slovenski holokavst. Sovraštvo do kristjanov, podjetnikov, kulakov in predvsem do domobrancev in nasprotnikov komunizma so slovenski revolucionarji sprva skušali utemeljevati, potem pa jim kmalu ni bilo več treba dokazovati njihove krivde. Če si spadal v katero teh kategorij, si končal v kraških breznih ali vsaj med tretjerazrednimi državljani,” pravi Cukjati.
Mediji spodbujajo sovraštvo do desnosredinskih politikov
Še preden bi se utegnilo to slepo sovraštvo po toliko letih razvodeneti, se je pojavilo novo sovraštvo do Janše in desnosredinskih politikov ter celo do njihovih volivcev. “Tudi to sovraštvo so najprej osrednji mediji skušali na vse mogoče načine utemeljevati in spodbujati, dokler pomemben del prebivalstva tega sovražnega razpoloženja ni slepo prevzel in ponotranjil. Sedaj morajo sovraštvo le še obnavljati in vsaj od časa do časa servirati množici nove ali stare, čeprav smešno banalne laži, kot je na primer parcela v Trenti.”
Pri tem je vse bolj jasno, da ne le tisti, ki slepo sprejemajo laž, ampak tudi sami avtorji laži prej ali slej postanejo sužnji svojih laži. Pri utemeljevanju in širjenju laži se nujno izpostavijo in pokažejo svoj obraz. A nobena še tako skrbno skonstruirana laž ne more dokončno izničiti resnice, ki potrpežljivo čaka, kdaj bo prišla njena ura in se bo razodela, je še dejal Cukjati.
“Tudi avtorji laži to podzavestno čutijo. Biti morajo stalno na preži, da jih resnica ne preseneti in razkrinka, s čimer bi se razblinil videz njihove verodostojnosti, njihov pomen, njihova osebnost, njihova identiteta. Smoohranitveni nagon jih žene, da z vsemi sredstvi vse bolj prikrivajo resnico in vse bolj vsiljujejo laž. Samo pomislite, kaj vse so slovenski revolucionarji počeli, da kočevska brezna ne bi razgalila resnične podobe osvobodilne revolucije. Ne le tisti, ki laž slepo sprejemajo in živijo v laži, tudi tisti, ki laž načrtujejo in širijo, so ujetniki svojega konstrukta”.
Laži privlečejo negativna čustva na celotno družbo
Razbohotena laž pa poškoduje tudi celotnemu družbenemu življenju, pravi Cukjati. “Ko si nekateri novinarji in mediji o izbranem politiku izmislijo za lase privlečeno laž, prebudijo negativna čustva ne le do določene politične tarče ampak tudi do celotne družbe. Ko nekateri poslanci javno in brez zadržkov bruhajo neutemeljene in nesramno žaljive laži, ki so večinoma le splošne umazane oznake brez kakršnekoli konkretizacije, gradijo model sovražnega diskurza javne razprave. Ko državno tožilstvo ne vidi nič spornega ali kaznivega v pocestnem kričanju in javnem pozivanju k umoru politika in njegovih otrok, potem pocestna drhal to razume kot dovoljeno. Lahkotnost rojevanja in širjenja očitne laži ima za posledico ne le krivico, ki boleče prizadene žrtev, ampak tudi nevarno okuženost celotne družbe z lahkotnostjo uporabe laži, prevare in nasilja.”
Zato med osrednjimi mediji danes komajda najdeš novinarja, ki bi ga bilo sram, če ga dobiš na laži, je Cukjati še dejal, ali podjetnika, če se odkrije njegova poslovna prevara. Ali sodnika, če se pokaže, da je krivično sodil. Ali preiskovalca, če se odkrije, da je več let skupaj z drugimi nosilci javnih funkcij skrbno načrtoval lažni konstrukt, s katerim bi diskreditiral in onemogočil določenega politika. Tudi ni čudno, da je danes vse več uličnih prostakov, ki surovo žalijo in grozijo zdravnikom, ki se spopadajo s covidom. “Ni jih sram, celo ponosni so na svoje prostaštvo.” Vse zametke sedanje patologije družbeno-političnih odnosov najdemo že v znani politični agendi: od izključevalnosti in sovraštva do snovanja in izvažanja laži v tujino – tudi za ceno sramotenja lastne države.
Koraki k ozdravljenju slovenske družbe
Bistvo problema je namreč v tem, da kar sejejo posamezne stranke in posamezni lobiji, žanje vsa slovenska družba. Zato je nivo politične kulture posameznih politikov, posameznih skupin, posameznih medijev … problem celotne družbe, celotne Slovenije. Če imamo vsaj še nekaj občutka za realnost, potem mora ustvarjanje in širjenje laži boleti vse nas, vse državljane. Vsem nam mora laž postati odvratna. Še posebej, če je namenjena poniževanju, diskreditaciji in likvidaciji tistih, ki jih nekdo doživlja kot svoje politične tekmece in konkurente. Prvi in odločilni korak k ozdravljenju slovenske družbe je torej odkrivanje in razgaljanje tistih, ki laž porajajo in razširjajo. Postati jih mora sram in začutiti morajo, da takega obnašanja normalna družba ne sprejema.
Sara Kovač