O Robertu Golobu so krožile zgodbice o njegovem narcisoidnem, nevrotičnem in nepredvidljivem vedenju, že preden je postal predsednik vlade, ko je še vodil državni Gen-I. Nekateri viri so govorili, da trpi za Napoleonovim kompleksom – in komaj v vladi se je pokazala razsežnost njegovega ega, ki je zdaj, tik pred razpadom ministrske ekipe, še bolj napihnjen kot kadarkoli.
Po spletu je zakrožil posnetek, kjer se predsednik vlade kot sončni kralj Ludvik XVI, prikaže na “dvoru” pred svojimi podaniki (vladnimi ministri), služabniku dovoli, da mu z ramen odvzame suknjič kot kakšni dami, nato pa se pridruži podanikom za mizo, ki si ne upajo sesti in v znak stojijo, preden ljubljeni vodja ne pristopi k mizi, da lahko sedejo.
Dvor brez rezultatov za 🇸🇮@TopnewsSi pic.twitter.com/asMizS5s6Z
— Albin Vrabič (@AVrabic) January 31, 2024
Slovenci ne maramo sončnih kraljev
Slovenci nismo nikoli marali voditeljev, ki mislijo, da so bolj pomembni, kot so, zato smo imeli radi stenske rože, kot je Janez Drnovšek. Zadnji kralj, ki so ga Slovenci priznali, je bil Josip Broz, pa še takrat le zato, ker so jim grozili.
Golob je že večkrat dokazal, ne le, da je aroganten, ampak da se – v politični opciji, ki promovira egalitarnost – predstavlja kot nekaj posebnega, nekaj, kar je treba oboževati in spoštovati. Konec koncev smo ga opazili, ko mu je ena od asistentk nosila dežnik – sama pa ga ni imela, se pravi, da je bila mokra zaradi njegovega veličanstva.
Sicer bi takšno samopomembnost še razumeli, če bi nas vodil kak voditelj tipa Reagan, Thatcher ali Milei, ki bi za karizmo kreiral resnično koristne reforme z vplivom še desetletja po sestopu vlade. Namesto tega smo priča vladi, ki ni naredila nobene reforme, je pa sabotirala zdravstvo in gospodarstvo, višala davke in nižala plače, hkrati pa poskrbela za eno najvišjih inflacij v EU. Pri tem se vlada še sama potaplja v vse bolj grozljive afere, ko javnost vsak dan izve za kakšen nov neracionalno ali celo hudodelsko porabljen milijon davkoplačevalskih evrov.
V takšnem stanju je igranje primadone zadnja stvar, ki jo javni lik in delo Roberta Goloba potrebujeta. To si je lahko privoščil leta 2022, ko so ljudje še vedno bili pod vplivom čarovniškega uroka poročanja medijev, ki so Janševo vlado obtoževali “kratenja svobode”. Danes, ko so ljudje na lastni koži okusili ceno “svobode”, je drugače. Robert Golob pa bo – če nam je do zdaj uspelo spoznati njegov značaj – z vsakim dnem, ko bo njegov rating upadal, postajal bolj nevrotičen in hkrati ekscentričen. Pričakovati je, da ga v prihodnjih mesecih čaka ulica – a ne tista umetna politkolesarska, ampak prava ulica Slovenk in Slovencev, ki si takšne oblasti ne želijo več.
I. K.