Podpora Zorana Jankovića na kongresu stranke Roberta Goloba je še eno znamenje prenosa moči in oblasti prvorazrednih, ki bi še naprej ohranjali privilegije in ostajali sodno nedotakljivi. Jankovićeva udeležba spominja na “romanje” levičarske elite na Magistrat, ko so ga 10. oktobra 2011 prišli “prepričat”, da mora kandidirati na državnozborskih volitvah.
Zoran Janković je na programski konvenciji Gibanja Svoboda obudil še sveže spomine, ko je oktobra 2011 takratna levičarska smetana s podporo vseh medijev, prišla po odrešenika slovenske levice. Nekaj tovarišijskih gospodarstvenikov, kulturnikov, športnikov, profesorjev v ospredju pa Milan Kučan so razglasili za “ugledne Slovence” in Jankoviću omogočili zmago na volitvah, česar pa zavoljo slabe matematike ni uspel kapitalizirati v sestavo vlade.
Ti “ugledneži” so prišli Sloveniji povedat, da želijo še naprej ugrabljeno državo. Državo zase in svoje privilegije. Da si ne želijo demokratične in poštene tekme. Da hočejo sodstvo po svojih kriterijih. Spomnimo, da je Janković že ob kandidaturi veljal za tranzicijskega bogataša, ki je do ogromnega premoženja prišel na sporne načine, vendar mu je “nasprotovanje Janezu Janši” in poznanstvo s Kučanom omogočalo sodno imuniteto.
Jankovića so nadzorniki v prvi Janševi vladi odstavili, da bi še naprej vodil državni Mercator in mu preprečili tajkunizacijo podjetja, kamor ga je nastavila politika Antona Ropa. In bil je takrat eden najbolje plačanih slovenskih “menedžerjev”, postransko pa je bajno služil z Mercatorjem prek družinskega podjetja Electa v lasti njegovih sinov. Nato se je maščeval z vstopom v politiko, najprej za župana, nato pa je ustanovil svojo stranko in se SDS zoperstavil še na parlamentarnih volitvah.
Tranzicijska levica “ima mlade”
Takrat je bil Robert Golob že eden mlajših povzpetnikov Pozitivne Slovenije in Jankovićeva zgodba se bere kot politična pot novega povzpetnika Goloba. Tudi on je več kot desetletje obdeloval enega najbolj donosnih državnih vrtičkov – ekskluzivno prodajo slovenske elektrike, njegovi prejemki pa so razkrili milijonske plače in nagrade, povsem v nasprotju z “Lahovnikovim” zakonom o menedžerskih plačah v državnih podjetjih. Prav tako so ugotovili, da je mimo vednosti nadzornikov in na skrivaj sodeloval pri privatizaciji še enega podjetja znotraj skupine Gen. Slovenska tranzicijska elita je prepričana, da jim položaji pripadajo, mogoče se celo dedujejo. Ker je Golobu potekel mandat v Gen-I in mu ni bil dodeljen nov, se je cepetavo odločil za maščevanje – z vstopom v politiko, pri tem pa ga je prišel v prvo vrsto podpreti nekdo, ki je že prehodil njegovo pot in pri tem izvisel.
Peter Truden