Dokler obstaja sum, da se 30 odstotkov zbranih sredstev neracionalno in koruptivno porazgubi po raznih kanalih, dokler se nič ne naredi za boljše upravljanje bolnišnic, dokler ni pravega menedžmenta v javnih zavodih, dokler ljudje plačujejo obvezne prispevke v zdravstveno blagajno in ne vedo kaj, kdaj in v kolikšnem času za ta denar lahko pričakujejo, toliko časa nima nihče pravice razglabljati o tem, da bi že tako obremenjene davkoplačevalce bremenil z višjo prispevno stopnjo.
Vabljeni k branju celotnega intervjuja z Alenko Forte, ki je bil v tedniku Demokracija objavljen 28. decembra 2017. Z njo se je pogovarjala Vida Kocjan.
Alenka Forte je doktorica medicine, internistka in gastroenterologinja. V zdravstvu deluje okoli 30 let. Poklicno pot je začela kot splošna zdravnica, nato je bila zaposlena v splošni bolnišnici, danes pa kot zdravnica specialistka deluje v zdravstvenem centru Heliks v Trbovljah, ki ga tudi vodi. Že vsa leta si prizadeva za izboljšanje kakovosti življenja ljudi tako v svojem ožjem kot širšem okolju. Politično aktivna je v Slovenski demokratski stranki. Je tudi predsednica Odbora za zdravstvo pri Strokovnem svetu SDS, ki je svoj program za zdravstvo predstavil pred kratkim. Pogovarjali sva se o stanju v zdravstvu in predlogih strokovnega sveta za njegovo izboljšanje.
Na začetku decembra je veliko zgražanja v družbenih medijih povzročil zapis v tedniku Mladina, ki se financira z denarjem od provizij pri nakupu žilnih opornic, da se v Sloveniji igramo z zdravstvenim sistemom in ga menda kritiziramo samo zato, ker vemo, da smo na zdravje, bolečino in smrt vsi tako občutljivi, v resnici pa bi morali ponosno hvaliti naš zdravstveni sistem. Kako to komentirate?
Trditev novinarja Mladine bi lahko komentirala tudi takole: če ovcam ves čas v jaslih ponujaš le slamo in jih prepričaš, da je to najboljše, ovce sčasoma to verjamejo in ne vedo, kako dobra je detelja, dokler ne gredo iz domačega hleva k sosedu na sever. Strinjam se s trditvijo, da opravimo v Sloveniji z manj denarja in z mnogo manj kadra nadpovprečno veliko dela v primerjavi z razvitimi evropskimi državami in v primerjavi z državami OECD.
Iz poročila državnozborske preiskovalne komisije pod vodstvom poslanke SDS Jelke Godec so znani izsledki o korupciji v zdravstvu le na segmentu nabav žilnih opornic v slovenskih bolnišnicah in v zvezi z zaslužkarstvom mafijskih združb, povezanih prek različnih dobaviteljev medicinske opreme. Ker se v zdravstvu nabavljajo tisoči in tisoči artiklov, me je groza, kakšen je celoten znesek odtujenega davkoplačevalskega denarja. Obstaja groba ocena, da 30 odstotkov vsega zbranega denarja za zdravstvo na tak ali drugačen način izgine.
Predlagam, da vprašanje o zadovoljstvu s slovenskim zdravstvenim sistemom postavite vsem tistim 500.000 državljanom, ki v našem zdravstvenem sistemu čakajo za pregled, poseg ali operacijo. Vprašajte vse tiste tisoče in tisoče bolnikov, ki čakajo v nedopustno dolgih čakalnih vrstah. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) zajema podatke o čakalnih dobah za 61 storitev, ki zajemajo število čakajočih na prvi specialistični pregled v 13 izbranih specialističnih ambulantah, na 25 izbranih diagnostičnih posegov in 23 izbranih terapevtskih posegov. V zdravstvu pa izvajamo okrog 1.500 specialističnih ambulantnih storitev, diagnostičnih in terapevtskih posegov. Zainteresirani bralec lahko najde podrobnejše podatke na internetni strani NIJZ (www.nijz.si, čakalne dobe). Čakalne dobe se iz meseca v mesec podaljšujejo.
So v teh evidencah zajete vse številke? Skrb vzbuja tudi podatek, da je veliko ljudi še vedno brez izbranega osebnega zdravnika.
Zajete so samo številke za 61 zdravniških posegov, kijih spremlja NIJZ, za preostalih 1.440 parametrov sekundarne specialistične in bolnišnične dejavnosti pa sploh nimamo uradnih statistik.
Skrb pa vzbuja podatek, da kar 126.000 državljanov nima izbranega osebnega zdravnika, hkrati pa imajo praktično vsi družinski in splošni zdravniki prek 1.760 opredeljenih bolnikov (korigirano z glavarinskim količnikom), kolikor jih mora imeti izbrani osebni zdravnik po pravilih ZZZS, kar kaže veliko pomanjkanje kapacitet.
Ne bom povzemala vseh afer zadnjih let, o katerih ste poročali mediji v zvezi z zdravstvom, je pa resnično hudo, če državljani zbiramo plastične zamaške in prek SMS-sporočil namenjamo denar, da se nekemu ubogemu otroku omogoči zdravljenje v tujini.
Kakšni pa so podatki o kakovosti slovenskega zdravstva, če jih primerjamo z drugimi državami?
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je v letu 2015 podala zelo podrobno poročilo o zdravstvenem stanju prebivalstva za svoje članice (Health at a glance). Pri tem analizira zdravstveno stanje prebivalstva, nemedicinske determinante, ki vplivajo na zdravje, delovno silo v zdravstvu, aktivnosti zdravstvenega varstva, dostopnost do oskrbe, kakovost oskrbe, stroške zdravstvenega varstva, vire financiranja, stroške zdravljenja z zdravili, problematiko dolgotrajne oskrbe. Za leto 2015 je poročilo zelo podrobno, OECD pa ga je podala tudi novembra 2017.
Kaj ugotavlja OECD?
Slovenija se v poročilu za leto 2015 ob upoštevanju vseh kazalnikov uvršča na 19. mesto med 34 državami članicami OECD. Naj opozorim na najpomembnejše podatke iz tega poročila. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu in starosti 30 let je v Sloveniji nižja za oba spola, izrazito krajša je za moške (6 let), smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni in raka je v Sloveniji nad povprečjem OECD. Pri kazalnikih kakovosti obravnave nekaterih kroničnih bolezni, kot sta astma in KOPB, je Slovenija v zgornji tretjini, medtem ko izrazito negativno izstopa visok delež amputacij okončin pri sladkornih bolnikih.
Nizka je umrljivost zaradi srčne kapi, zelo visoka pa zaradi možganske kapi. Čeprav je v Sloveniji odkrivanje nekaterih rakov (maternični vrat, dojka) dobro, pa je petletno preživetje zaradi teh rakov slabše kot v OECD, zelo visoka je umrljivost za rakom kolona, kjer zasedamo predzadnje mesto v OECD, za nami je le Poljska.
Slovenija izkazuje nadpovprečno smrtnost zaradi prometnih nesreč in zaradi samomorov. Samomorilnost v Sloveniji je najvišja v skupini bolnikov, ki so bili zdravljeni zaradi psihiatrične bolezni v bolnišnici, v prvem mesecu po odpustu, kar kaže zelo slabo dostopnost do ambulantnega vodenja psihiatričnih bolnikov. Izstopamo pozitivno pri deležu obporodnih zapletov, nizkem deležu smrtnosti otrok v prvem letu starosti, skrbi za bolnike z astmo in KOPB.
Kakšni pa so kazalniki delovne sile?
Pri kazalnikih delovne sile v zdravstvu zaseda Slovenija med državami OECD zadnja mesta, med evropskimi članicami predzadnje mesto (zdravniki 2,6/1000 prebivalcev, povprečje OECD 3,3/1000), čeprav je treba omeniti, da se je število v letu 2017 v Sloveniji zvišalo na 2,8/1000. Delovna sila v zdravstvu je v Sloveniji izrazito feminizirana, saj je zdravnic 62 odstotkov. Višji delež zdravnic ima le še Estonija. V povprečju je v OECD delež zdravnic 45 odstotkov.
Delež družinskih zdravnikov je nižji (22 odstotkov) od povprečja v OECD (29 odstotkov). Starostna struktura zdravnikov je še ugodna. Število medicinskih sester je pod povprečjem OECD (v Sloveniji 8,3, v OECD 9,1/1000 prebivalcev), so pa naše medicinske sestre med najbolj izobraženimi. V letu 2017 se je njihovo število povečalo na 8,8/1000.
Kaj pa plače?
Plače medicinskega kadra se prikazujejo kot mnogokratnik povprečnega letnega prihodka skupaj z vsemi dajatvami posameznika in delodajalca v posamezni članici. Za zdravnike splošne medicine in zdravnike specialiste v Sloveniji je to 2,3-kratnik povprečnega prihodka (slabše le Estonija, Poljska); pri slovenskih zdravnikih ni razlike med zaposlenimi in samozaposlenimi zdravniki. V razvitih državah članicah OECD je prihodek zaposlenih zdravnikov tudi do 4,2-kratnik povprečnega prihodka v državi, pri samozaposlenih specialistih pa do 6,2-kratnik povprečnega prihodka.
Prihodek splošnih zdravnikov je v državah OECD do 4,6-kratnik povprečnega prihodka, slabše kot v Sloveniji so plačani zdravniki le še v Estoniji, na Madžarskem, Nizozemskem, v Veliki Britaniji.
Kako pa je z opremljenostjo, kaj kažejo podatki OECD?
Po kazalnikih OECD ima Slovenija slabo tehnološko opremljenost, po številu naprav MR in CT je v zadnji četrtini. Po številu bolnišničnih postelj, zasedenosti bolniških postelj, enodnevnih hospitalizacijah ima Slovenija povprečne rezultate, čas hospitalizacije za porod in akutni miokardni infarkt pa je nekoliko daljši, vendar se Slovenija še vedno uvršča v povprečje.
Navajajo tudi podatke za operacije in kritje stroškov zanje?
Delež izvedenih postopkov na srcu zaradi več izvedenih koronaroplastik (82 odstotkov) in manj kirurških revaskularizacij srca Slovenijo uvršča v zgornjo tretjino. Večina operacij sive mrene se izvede v dnevni bolnišnici. Po številu operacij na kolku in kolenu je Slovenija znotraj povprečja, nižje je število izvedenih carskih rezov. Večina držav krije dostop do zdravstvenih storitev prek obveznega zdravstvenega in socialnega zavarovanja in prek zasebnih zavarovalnic, deloma pa so zobozdravstvene storitve in zdravila plačljiva iz žepa. Sklepanje polic z zasebnimi zavarovalnicami je deloma prostovoljno, deloma urejeno z zakonom, deloma pa vključeno v obveznost iz delovnega razmerja. V nekaterih državah država delno subvencionira premije za zasebno zdravstveno zavarovanje.
Brali smo lahko, da Slovenci za zdravstvo dajemo manj denarja kot prebivalci držav s primerljivo učinkovitostjo in dostopnostjo zdravstvenega sistema in da bi morali več denarja za zdravstvo dajati prav prebivalci. Povišati bi bilo treba prispevke za zdravstvo, a si tega nobena vlada ne upa storiti. Bi z več denarja res lahko rešili vse težave?
Kot rečeno, naše zdravstvo je z mnogo manj kadra in manj denarja kot povprečno v EU globalno gledano še solidno, vendar je trend izrazito negativen. Žal je zaradi krize po letu 2009 ZZZS linearno zniževal cene zdravstvenih storitev in smo danes pri tem na ravni leta 2006. V letih krize so slovenski izvajalci zdravstvenih storitev tako vsako leto prejeli 500 milijonov evrov manj za enak obseg storitev. Že pred to krizo pa je prvi udar na zdravstvo izvedla državna sekretarka na ministrstvu za finance Milojka Kolar Celarc, ki je med letoma 2003 in 2004 za zdravstvo uvedla enak davek na dodano vrednost (DDV), kot velja za gospodarstvo. Z uvedbo DDV v zdravstvu po najvišji stopnji je del denarja, zbranega za zdravstvene storitve, preusmerila v blagajno Davčnega urada RS (DURS) – ocenjujejo, da 200 do 250 milijonov evrov letno. V zdravstvu poznamo samo vstopni DDV, ne pa izstopnega. Izvajalci pri obračunu storitev uporabniku (bolniku, zavarovancu) ne smejo zaračunati DDV. Ne poznamo torej izstopnega DDV.
Kje smo tu v primerjavi z EU?
Po zadnjih podatkih v Sloveniji namenjamo nekaj manj kot 2.000 evrov na prebivalca letno za zdravstvo, povprečje EU pa je 3.500 evrov. Prispevna stopnja za zdravstvo je v Sloveniji 8,6 odstotka BDP (obvezna zakonska prispevna stopnja 6,35 odstotka, 2,25 odstotka se nabere iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in plačil iz žepa). Povprečna prispevna stopnja v OECD je 9 odstotkov, razvite države, kot so Nemčija, Avstrija in Švica, pa namenjajo več kot 11 odstotkov. Predvsem pa izstopamo po najnižjem deležu soudeležbe države pri celotni masi za zdravstvo zbranega denarja, saj namenja država iz proračuna le 3 odstotke. Razvite države OECD namenjajo iz proračuna k celotni masi denarja za zdravstvo v povprečju 15 odstotkov.
Bi bila višja prispevna stopnja rešitev?
Dokler obstaja sum, da se 30 odstotkov zbranih sredstev neracionalno (in koruptivno) porazgubi po različnih kanalih, dokler se nič ne naredi za boljše upravljanje bolnišnic, dokler ni pravega menedžmenta v javnih zavodih, dokler ljudje plačujejo obvezne prispevke v zdravstveno blagajno in ne vedo, kaj, kdaj in v kolikšnem času za ta denar lahko pričakujejo, toliko časa nima nihče pravice razglabljati o tem, da bi že tako obremenjene davkoplačevalce bremenil z višjo prispevno stopnjo. Vemo, da so plače zaposlenih v Sloveniji med članicami EU po obremenitvi z davkom na plačo na nečastnem prvem mestu.
Vlada deluje proti koncesionarjem. Kako to komentirate?
Ob takšnem pomanjkanju finančnih virov za zdravstvo je nerazumno, da vlada sprejema zakonodajo, ki je izrazito usmerjena proti koncesionarjem, proti javno-zasebnemu partnerstvu. Najbolj racionalen sistem v slovenskem zdravstvu, ki je za državo tudi najcenejši, je ravno koncesionarstvo. Koncesionarji v sistem vlagamo svoja zasebna sredstva. Ocena je, da so delujoči koncesionarji v zdravstveno infrastrukturo vložili okrog 260 milijonov evrov zasebnega kapitala. Poleg tega koncesionarji delujejo skladno z zakonom o gospodarski dejavnosti in plačujejo nezanemarljivo visoke davke v davčno blagajno. Obstaja ocena, da koncesionarji na letni ravni v davčno blagajno Finančne uprave RS vplačamo okrog 160 milijonov evrov davkov.
Resda je prispevna stopnja za zdravstvo v Sloveniji nižja kot povprečno v EU, ampak glede na hudo davčno obremenitev delojemalcev, kjer Slovenija z 19 odstotki zaseda prvo mesto v EU, si težko predstavljam dodatne obremenitve zaposlenih z davki.
Za komentar nekaterih zapisov vas niti ne bi spraševala, če ne bi ti segali v sam vrh mafijske hobotnice, ki upravlja s slovenskim zdravstvenim sistemom, ki zagovarja obstoječe stanje, povezano tudi z razbohoteno korupcijo, za dolge čakalne dobe pa nekateri pravijo, da so dokaz, da je zdravstvo dostopno vsakomur. So čakalne dobe res odraz dejstva, da je zdravstvo dostopno vsem?
Pravica do zdravstva je z ustavo zagotovljena pravica vsakega državljana RS. Zdravstvo deklarirajo kot dostopnega, vendar v resnici pogosto dolgo traja, da bolnik sploh vstopi v sistem obravnave. Vzemimo samo en primer: če nekdo s poškodbo kolenskih vezi čaka na prvi pregled pri ortopedu tri mesece, nato na preiskave CT ali MR še dva do tri mesece, potem na vnovični obisk pri ortopedu zaradi načrta zdravljenja še tri mesece, na termin za operacijo še šest do devet mesecev, potem pa na fizikalno rehabilitacijo tri mesece, ne moremo več govoriti o dostopnem zdravstvu.
Ob tem moram poudariti, da medicina zadnja leta tudi v Sloveniji napreduje. Opravljamo čedalje več preiskav in posegov, življenjska doba se je v zadnjih 30 letih podaljšala za približno 10 let. To pa seveda tudi pomeni, da imamo čedalje več starostnikov, ki pogosto bolehajo za kroničnimi boleznimi. Po oceni OECD bo leta 2030 kar 35 odstotkov državljanov Slovenije starih nad 65 let. Tem demografskim podatkom pa se je slovensko zdravstvo začelo prilagajati prepozno oz. še kar nismo začeli načrtovati ustreznih politik. Kot zanimivost naj povem, da je dr. Dušan Keber v času, ko je bil minister za zdravje, celo ukinil Kliniko Trnovo, ki se je ukvarjala s problematiko zdravstva starostnikov.
Je še kakšen razlog za dolge čakalne dobe?
Velik problem dolgih čakalnih dob vidim osebno v depersonalizirani medicini. Prepogosto pri svojem delu opažam, da bolnike napotujejo na številne preiskave, ki se pogosto po nepotrebnem ponavljajo. Za dobro klinično delo tudi leta 2017 še vedno velja, da je potreben temeljit pogovor z bolnikom (anamneza), temeljit klinični pregled, nato pa kar najbolj smotrno odrejene laboratorijske preiskave in osnovne diagnostične preiskave ter nato seveda zdravljenje. Za takšno medicino pa potrebuje zdravnik čas! Ker mu tega kronično primanjkuje in ker se tudi naši bolniki dobro zavedajo, kaj jim pripada, so zdravniki pogosto v stiski in verjetno raje napišejo kakšno napotnico več, kot je racionalno. In ker na primarni ravni primanjkuje družinskih/splošnih zdravnikov, je posledica tega tako imenovana defenzivna medicina.
Vemo tudi, da so zdravniki zelo nezadovoljni, nezadovoljno pa je tudi drugo medicinsko osebje. Kakšen zdravstveni sistem torej imamo v državi?
Takšnega, ki potrebuje korenite spremembe. Zdravstveni sistem ni ne po meri bolnikov ne po meri zdravstvenih delavcev. Že na primarni ravni ima osebni izbrani zdravnik zaradi velikega števila dnevnih obravnav praviloma premalo časa za posameznega bolnika. Zdravniki na primarni ravni so preobremenjeni in številni trpijo zaradi preutrujenosti, govorimo že kar o izgorelosti družinskih zdravnikov. Družinski zdravnik z 2.700 opredeljenimi bolniki ima drugačne obremenitve kot zdravnik, ki ima le tisoč opredeljenih bolnikov.
Ne nazadnje so nezadovoljni tudi bolniki.
Bolniki so lahko za zdaj zadovoljni z obravnavo, ko gre za urgentna stanja – ko so sprejeti v bolnišnice, so oskrbljeni dobro. Velika večina zdravstvenih delavcev v bolnišnicah opravlja svoje delo dobro, požrtvovalno. Po posameznih profilih zdravstvenih delavcev kot tudi po različnih ravneh pa so obremenitve zelo različne. Travmatolog na urgenci ima povsem drugačne obremenitve kot na primer dermatolog. Medicinska sestra v intenzivni enoti ima povsem drugačne obremenitve kot medicinska sestra v patronaži na terenu.
Težko je delati primerjave, je pa nezadovoljstvo v veliki meri tudi posledica pomanjkanja spoštovanja in stalnih napadov v medijih. Je pa tudi res, da je laže prijazen nekdo, ki ima »normalne« obremenitve v delovniku, kot pa tisti, ki ga nadrejeni hkrati razporejajo na dve delovišči, kar se še vedno dogaja tako v zdravstvenih domovih in v bolnišnicah. Za težko in odgovorno delo pa večina poklicev v zdravstvu nima ustreznega plačila. Pri tem naj izpostavim delo bolniškega negovalca, srednje medicinske sestre v domovih za ostarele, nočno delo, izmensko delo itd.
Če potegneva črto, kaj pričakujete?
Kar se tiče delovnih razmer v zdravstvu, upravičeno pričakujemo, da se bomo s standardi in normativi približali razvitim državam. V nekaterih dejavnostih so obremenitve zaposlenih nevzdržne (npr. domovi za ostarele), to pa pomeni, da tudi uporabniki teh storitev ne prejmejo vedno pričakovane kakovostne usluge. Spremeniti je treba sistem nagrajevanja in nehati s plačno uravnilovko.
Ministrstvo za zdravje je v projekt skrajševanja čakalnih dob v letu 2016 vložilo osem milijonov evrov. S tem naj bi menda veliko rešili, kot pravijo, podatki pa kažejo, da se na tem področju ni spremenilo prav nič. Kje so rešitve?
Kot sem že citirala poročilo NIJZ za november 2017, se čakalne dobe še kar podaljšujejo. Za nekatere operacije in preglede je sicer prišlo do malenkostnega zmanjšanja števila čakajočih, vendar pa se globalno čakalne dobe podaljšujejo. Deloma je skrajševanje čakalnih dob posledica sprejetega določila v Splošnemu dogovoru za leto 2017, ki izvajalcem zagotavlja plačilo za do 20 odstotkov več opravljenega dela, kot ga imajo sicer planiranega po pogodbah z ZZZS. Ampak po 1. januarju 2018 to določilo ne bo več veljalo in na seznamih se bodo čakalne dobe spet podaljšale.
Ministrstvo bi moralo za najbolj žgoča področja objaviti javni razpis, na katerega bi se lahko prijavili vsi slovenski izvajalci. Ob tem naj omenim poročilo Računskega sodišča RS o delu ministrstva za zdravje iz oktobra 2017, kjer ministrstvu očitajo, da ni izvedlo javnega razpisa za dodatne programe za skrajševanje čakalnih dob in je bilo s tem kršeno načelo konkurence. Če bi ministrstvo za zdravje skladno z zakonodajo izvedlo javni razpis, bi bil program za skrajševanje čakalnih dob izveden v polnem obsegu. Ministrstvo za zdravje je izključilo koncesionarje. In tako se je zataknilo pri realizaciji programov v zdravstvenih zavodih, ki dodeljenega programa niso izvedli v glavnem zaradi dveh razlogov: vodstva niso bila sposobna organizirati izvedbe teh programov in/ali svojih zaposlenih niso hotela ustrezno nagraditi za povečan obseg dela.
Obstaja rešitev?
Rešitev je preprosta. Treba je uvesti možnost nagrajevanja po opravljenem delu – kdor več in dobro dela, naj bo temu primerno plačan. Tu ni nobene ideologije in filozofije. In da se to ne bi več dogajalo, moramo k temu pristopiti pragmatično.
Kaj bi moralo narediti ministrstvo?
Ministrstvo bi moralo oceniti potrebe prebivalstva po zdravstvenih storitvah in zagotoviti finančne vire za definirane potrebe prebivalstva. ZZZS bi moral izvesti javni razpis programov, na katere bi se prijavili licencirani izvajalci. Izvajalec, ki bi ponudil boljše pogoje, bi podpisal pogodbo za izvedbo programov. Na drugi strani pa bi morali izvajalci imeti možnost drugačnega nagrajevanja svojih zaposlenih, kot je zdaj urejeno v javnih zdravstvenih zavodih. Ti morajo postati organizacijsko in finančno samostojni tako glede upravljanja kot tudi glede plačne politike.
Javni zdravstveni zavodi, posebno največji, večinoma poslujejo z izgubami. Vlada je na predlog resornega ministrstva to reševala tako, da jim je odobrila 135 milijonov evrov pomoči, hkrati pa imenovala tudi sanatorje. Te je izbrala kar med dosedanjimi vodilnimi, ki so bili soudeleženi pri ustvarjanju slabih rezultatov poslovanja. So dodaten denar in sanatorji rešitev?
Z dodatnim denarjem, ki ga je ministrica z interventnim zakonom namenila javnim zdravstvenim zavodom, se bodo poplačali samo dobavitelji, ustanove pa bodo na istem, kot so bile pred tem. Sanatorji so ljudje, ki bodo le dodatno zaslužili. Dokler sistemsko ne spremenimo načina delovanja zavodov, dokler zdravstvene storitve ne bodo imele prave tržne cene, ni možnosti, da sistem deluje drugače kot zdaj. Ko je država lastnik, naročnik, plačnik in regulator cen, ne moremo govoriti o razvitem konkurenčnem zdravstvenem sistemu. Povsem reguliran državni zdravstveni sistem imajo redke države, npr. Venezuela in Kuba. Me prav zanima, koliko je med temi sanatorji ljudi, ki so se v preteklosti izkazali z dobrimi rezultati lastnega dela.
Oglašajo se tudi v zdravstvenih domovih in od vlade pričakujejo podobno denarno pomoč pri pokrivanju njihovih izgub. Napovedujejo, da bodo v nasprotnem primeru vložili tožbe proti državi. Ste s tem seznanjeni in kako to komentirate?
Razumem, da je država sprejela tak interventni zakon, saj bi sicer lahko prišlo do odkupa terjatev različnih bolnišnic s strani podjetij, ki se ukvarjajo z odkupom terjatev. Po logiki teh zdravstvenih domov bi bili tudi vsi koncesionarji (1.500) upravičeni, da tožijo državo, ker je ta vsem izvajalcem od leta 2009 zniževala cene zdravstvenih storitev in so zaradi tega številni v finančni stiski. Koncesionarji bi bili potem upravičeni do tožbe zoper državo še toliko bolj, ker morajo koncendentu plačevati še najemnino, morajo najemati kredite za nakup materiala in osnovnih sredstev. Sprejemanje takšnih finančnih injekcij za slabo delujoče zavode po mojem mnenju predstavlja netransparentno financiranje javnega zdravstva. Vidimo lahko, da pravila igre za različne izvajalce javne zdravstvene službe niso enaka. Verjetno pa med temi zdravstvenimi domovi niso tisti, ki imajo vrsto let plačanih več timov (programov), kot imajo dejansko zaposlenih (tako imenovane »mrtve duše«). To kliče po celoviti spremembi in mislim, da imamo v Strokovnem svetu SDS ustrezne rešitve za to.
Kaj je tisto, čemur ste v Strokovnem svetu SDS prvenstveno sledili?
Temeljno vodilo je, da v ospredje postavimo potrebe ljudi, denar mora slediti bolniku. Vzpostaviti moramo sistem, v katerem bodo izvajalci zainteresirani, da bolnike oskrbijo hitro, prijazno in kakovostno. Vzpostaviti moramo tak zavarovalniški sistem, da bodo zavarovanci jasno vedeli, kakšne pravice imajo, te pa morajo biti tudi primerno hitro dostopne. Država je dolžna vzpostaviti ustrezno mrežo, na mesta v mreži pa bi se morali imeti pravico prijaviti vsi, ki izpolnjujejo zakonske pogoje (licence).
O korupciji v zdravstvu je bilo tudi veliko povedanega, vendar se zdi, da se prav nič ne premakne na bolje. Kako to zajeziti?
Potrebujemo nadzor in delovanje pravne države. Saj imamo dobre zakone, le izvajati bi jih morali in vsi po vrsti opravljati delo, za katerega so zaposleni in plačani.
Zoper ministrico za zdravje sta bili vloženi že dve interpelaciji, obe je prestala in ostala. Ali ministrica po vašem mnenju obvladuje področje, ki ga vodi?
Več kot očitno je, da ga ne obvladuje. Če začnemo kar pri urgentnih centrih, ki so bili zgrajeni in opremljeni z evropskim denarjem in dokončani v mandatu sedanje ministrice. Ministrica je sprejela pravilnik o delovanju urgentnih centrov le zato, da ima ministrstvo za zdravje papir za EU, od koder smo dobili denar. Ti prostori zdaj omogočajo boljše delo tam delujočih, večinoma bolnišničnih specialistov. Večini centrov primanjkuje specialistov urgentne medicine. Delovanje teh centrov stane milijone evrov, vzporedno pa se po večini zdravstvenih domov še kar financira nujna medicinska pomoč. Še vedno ne deluje nobeden od dveh dispečerskih centrov, ni sredstev in jasnega načrta za zagotovitev mreže prvih posredovalcev. Ni sistema nadzora nad delovanjem avtomatskih defibrilatorjev po Sloveniji, saj so v celoti nabavljeni s sredstvi občanov oz. iz donacij.
Problematično je tudi ministričino vmešavanje v delovanje svetov zavodov slovenskih bolnišnic, v katerih je zamenjala okrog 100 članov. Postavlja se vprašanje, kako so ti člani delali zadnja tri leta, da so dopustili, da so bolnišnice potonile v takšne izgube. Prek svetov zavodov tudi vpliva na odstavljanje in nastavljanje direktorjev, ki ji ne gredo v politični koncept. Ministrica za zdravje je šele po dveh letih mandata pristopila k pripravi potrebne zakonodaje, žal pa vsebina teh zakonov slovenskemu zdravstvu in bolnikom ne bo prinesla pričakovanega izboljšanja, temveč bo sistem še bolj zaostajal za razvitimi državami.
Kaj pa zakonodaja, tudi ta je bila predmet interpelacije?
Dva ključna zakona v zdravstvu, zakon o zdravniški službi in zakon o zdravstveni dejavnosti, sta bila sprejeta brez sodelovanja in soglasja Zdravniške zbornice Slovenije. Nedavno sprejeti zakon o zdravstveni dejavnosti bo šel v ustavno presojo, saj bodo številni izvajalci zdravstvene dejavnosti iskali varstvo svojega pravnega interesa, ki jim je z novelo zakona kršen. Zakon namreč v številnih členih krši slovensko ustavo, zakon o delovnih razmerjih pa tudi zakon o pacientovih pravicah.
Nedavno objavljeno poročilo Računskega sodišča RS je podalo negativno mnenje na delo ministrstva za zdravje in delo aktualne ministrice. Ampak ministrica ostaja ob slepem zaupanju predsednika vlade, ne nazadnje tudi z zaupanjem vladnih strank, ki interpelacij niso podprli. Njeno delo torej podpirajo!
Katero sistemsko zakonodajo na področju zdravstva bi morali že zdavnaj sprejeti, pa tega nismo storili?
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter zakon o delovanju javnih zdravstvenih zavodov. Zakon o dolgotrajni oskrbi je ministrstvo za zdravje vendarle vzelo iz predala, pred tem je ležal več let v predalih na Ministrstvu RS za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Bolj problematično kot napisati zakon je narediti dober akcijski načrt in predvidene vsebine prenesti v prakso do ljudi, ki to potrebujejo. Vprašanje pa je seveda, koliko denarja bomo za to potrebovali in kdaj bomo imeli ustrezne kadre za enakomerno pokritost celotne Slovenije.
Kakšne predloge za rešitev razmer ste pripravili v Odboru za zdravstvo pri Strokovnem svetu SDS?
Na začetku junija 2016 smo na novinarski konferenci predstavili reformni predlog SDS za zdravstvo. Naj ob tej priložnosti znova predstavim povzetek programa. Cilj reforme zdravstva je ob finančni vzdržnosti zdravstvenega sistema izboljšati kakovost medicine, povečati dostopnost državljanov do zdravstvene oskrbe in zagotoviti konkurenčnost slovenske medicine v EU. Izvajalce zdravstvene dejavnosti mora država obravnavati enakopravno. Državljan, pacient in njegove potrebe morajo znova postati središče zdravstvenega sistema, denar mora slediti bolniku. Ustrezno se spremeni zakonodaja, ki mora biti skladna z evropskim pravnim redom.
Gre torej za reforme. Kaj predlagate?
Reforma zahteva spremembo zavarovalniškega sistema. Sistem zdravstvenega zavarovanja mora ohraniti obvezno socialno zdravstveno zavarovanje, vendar se mora ZZZS reorganizirati v pravo zdravstveno zavarovalnico, ki bo v skladu z zakonom na podlagi razpisov sklepala pogodbe z izvajalci. Uvede se novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo kot nova dejavnost sedanjega ZZZS.
Potrebno je prečiščenje košarice zdravstvenih pravic na košarico A in košarico B, ki ga izvede medicinska stroka (RSK) v sodelovanju z zavarovalniškimi strokovnjaki. Košarico pravic z zakonom potrdi državni zbor. ZZZS se preoblikuje v Zavarovalnico socialnega in zdravstvenega zavarovanja (z upravo in nadzornim svetom), ki v skladu z zakonom na podlagi pogodb zagotavlja financiranje storitev iz košarice A in izvaja ločeno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Prostovoljna zdravstvena zavarovanja se preoblikujejo v obvezna dopolnilna zdravstvena zavarovanja, ki zavarovancem po ustrezni polici zdravstvenega zavarovanja zagotavljajo storitve iz košarice B.
Iz sedanjega zavarovanja se izločijo nezdravstvene storitve, slednje krije proračun države. To je ministrica nedavno deloma že izvedla, ko je prenesla financiranje specializacij na proračun države. V zdravstvu potrebujemo nadzor in delovanje pravne države.
Kaj bomo dosegli s spremembo zdravstvenega zavarovanja, ko bo to uvedeno?
Dosegli bomo transparentnost obsega in vrste pravic, konkurenco med zavarovalnicami na eni strani in izvajalci na drugi. Vzpostavitev pravega konkurenčnega okolja med zavarovalnico in pogodbenimi izvajalci bo vodila v skrajšanje čakalnih dob zaradi učinkovitejšega načina dela, hkrati pa se bodo storitve na državni ravni pocenile. Predmet pogodbe med izvajalci in zavarovalnicami bodo le zdravstveni programi in zdravstvene storitve, ne pa čas poslovanja in zmogljivosti izvajalcev, ki jih izvajalci lahko ponudijo tudi trgu.
Sedanji javni zdravstveni zavodi (tudi lekarne) se skladno z evropskim pravnim redom preoblikujejo v »gospodarske družbe splošnega pomena« (SGEI) ter postanejo organizacijsko in finančno samostojni tako glede upravljanja kot glede plačne politike. Vodenje družbe bo izvajal direktor po pravilih korporativnega upravljanja.
Ministrstvo za zdravje mora nemudoma vzpostaviti zdravstveno mrežo primarne in sekundarne ravni ter na novo definirati terciarno dejavnost. Izvajalci, ki izpolnjujejo pogoje (slednji se določijo z zakonom), se bodo enakopravno potegovali za mesto v mreži in za pogodbe z zavarovalnicami za izvajanje razpisanih programov zdravstvenih storitev.
Kakšna pa bo vloga ministrstva? Ali načrtujete njegovo reorganizacijo?
Vloga ministrstva za zdravje so sistemsko urejanje posameznih strokovnih področij s predlogi nove zakonodaje, sprejetje kriterijev za določitev javne zdravstvene mreže, določanje strategije in načrta razvoja zdravstvenega varstva, oblikovanje načrtov preventivnih programov in prioritet pri izvajanju zdravstvenih storitev, izvajanje upravnih nadzorov pri izvajalcih zdravstvenih storitev.
Znotraj ministrstva bomo s kadrovsko in z vsebinsko reorganizacijo ustanovili neodvisno »agencijo za normative, standarde, kakovost in cene« za določanje standardov in normativov, kakovosti in ekonomskih (poštenih) cen zdravstvenih storitev. Nujna sta vzpostavitev in nadzor sistema kakovosti za vse izvajalce, podatki morajo biti dostopni javnosti oziroma uporabnikom. S prenosom dela kadrov z NIJZ neposredno na MZ se delo MZ kadrovsko in strokovno okrepi. MZ naj vzpostavlja in financira napredne komunikacijske tehnologije in poveže vse izvajalce v ta sistem. Posebej skrbi za delovanje urgentnih centrov, mrliško pregledne službe.
Ministrstvo za zdravje naj opredeli nove tehnologije in terciarne zdravstvene dejavnosti oziroma storitve (uvajanje novih tehnologij, novih metod zdravljenja), za kar zagotavlja finančna sredstva. Ko nova metoda zdravljenja postane rutinska, storitev ni več terciarna in jo izvajajo za to usposobljene zdravstvene ustanove. Ceno te storitve določi agencija za kakovost, standarde, normative in cene. Na vseh ravneh dela zdravstva se racionalizira oziroma zmanjša administracija. MZ bo tesno sodelovalo z zbornicami zdravstvene dejavnosti, v reformi bo upoštevalo njihove strokovne pripombe.
Nujno je treba vzpostaviti temelje za varnejšo medicinsko obravnavo z uvedbo sistemskega nadzora nad zapleti pri izvajanju zdravstvenih storitev in sistemsko ureditev pravice do odškodnine pri neugodnih izidih zdravljenja.
Kdo vse je sodeloval pri pripravi teh predlogov?
Aktivni in upokojeni zdravniki iz primarnega, sekundarnega in terciarnega zdravstvenega varstva ter drugi strokovni sodelavci v zdravstvu, pravniki, ekonomisti, ljudje, ki želijo, da bi slovensko zdravstvo doživelo reformo, s katero bo sistem pravičnejši, dostopnejši in varnejši, ker se zavedamo, da je zdravje vrednota in da le zdrav narod lahko ustvarja dobrine za večjo blaginjo posameznika in države v celoti.
Ob koncu pogovora pa mi dovolite, da vsem državljanom in državljankam zaželim vse dobro, predvsem zdravja v letu 2018.
Pa vsi pojdimo na volitve 2018!