Simona Šeremet Kalanj iz Društva izgubljeni otroci Slovenije v Sloveniji trenutno zastopa okrog 80 mamic, ki so jim bili otroci “ukradeni” ob rojstvu. Gre za domnevno sistemsko zadevo, ki se je dogajala na območju nekdanje Jugoslavije. Predsednik Društva za istino in pravdo iz Srbije in član vladne komisije Republike Srbije je na nedavni seji povedal, da je takšnih zgodb na območju nekdanje Jugoslavije ogromno, več kot 200 tisoč.
V tokratni Temi dneva o pretresljivih zgodbah ukradenih otrok na področju nekdanje Jugoslavije. V državnem zboru na seji komisije je svojo pretresljivo zgodbo povedala Zdenka Pukmaister, ki ne ve, kaj se je zgodilo njenemu novorojencu. Jugoslovanske oblasti so ji takoj po porodu otroka odvzele, njej pa je bilo rečeno, da je umrl. Društvo, ki želi mamicam pomagati pri iskanju svojih otrok in ustanoviti preiskovalno komisijo, je zaprosilo pomoč od države, a ta je zanje bolj ali manj brez posluha.
Kaj je novega na področju ukradenih otrok iz 70. let prejšnjega stoletja?
Društvo izgubljeni otroci se po besedah gostje trudi čim bolj in na vse možne načine pomagati materam skladno z njihovimi možnostmi in pooblastili, ki pa jih je bolj malo. Naredili so ekshumacijo groba, kjer se je trdilo, da je otrok Pukmaistrove pokopan. Čakajo sicer uradni rezultat sodne medicine, a Simona Šeremet Kalanj je bila ob izkopu zraven, pravi pa, da niso našli nič posebnega, kar bi nakazovalo na to, da je bil tam res pokopan dojenček.
V nadaljevanju je povedala, da veliko sodelujejo s Srbijo in BiH, saj, kot pravi, “so šli ti otroci po državah bivše Jugoslavije, ena naša mamica je tudi naredila DNK s fantom, ki je posvojen v Srbiji, rezultate še čakamo“, je dejala in dodala, da je vzorec DNK v tujino poslala tudi ena od drugih mam, ki se ni priklonila mnenju Nacionalnega forenzičnega laboratorija.
Mame bi z ustanovitvijo komisije lažje prišle do svojih otrok
Šeremet Kalanj je bila tudi v komisiji za peticije, želela si je, da bi državni zbor ustanovil komisijo, ki bi se soočili s temi grozljivimi dejanji iz preteklosti, a je naletela na gluha ušesa, saj se zdi, da prisotnim za to ni bilo mar. “Mene žalosti nerazumevanje. Žalosti me, da niso prepoznali bolečine naših mam, to je globoka zareza,” je poudarila in pojasnila, da je bolečina trpečim mamam povzročila nešteto posledičnih bolezni. Pravi, da je od drugih mamic slišala, da se je o ustanovitvi komisije razpravljalo na družbenem omrežju X in o tem, kdo bi bil predsednik komisije. “Mislimo, da je preiskovalna komisija dobra za naše mamice, mislim, da bi se v tem primeru bolj detajlno posvetili preiskavam in imeli tudi več pooblastil, ki jih sama žal nimam,” je dejala.
Gostja pove, da se je povezala tudi z Radišo Pavlovićem, predsednikom Društva istina i pravda o bebama iz Srbije, ki ga je morala zaradi raziskovanja te zadeve varovati celo policija, “zelo nevarno je to delo, nikoli ne veš, kdo je na nasprotni strani, vsekakor pa to niso naši prijatelji”, poudarja Šeremet Kalanj.
Pavlović je hkrati tudi član vladne srbske komisije, zato ga je gostja povabila tudi na sejo za peticije za človekove pravice in enake možnosti, kjer je predstavil, kako je Srbija stopila nasproti v primeru, ki ga imamo tudi v Sloveniji. “Mi smo žal še zelo daleč od njih, upam, da bo tudi za naše mamice posluh”.
Otrok ni, prav tako ni grobov
Po njenih besedah obstaja upravičen sum, da so tisti, ki želijo prikriti oziroma ne želijo pri tem sodelovati, tisti, ki so pri tem sodelovali. “Še vedno je nekdo, ki ne želi, da mamice izvejo, kaj se je zgodilo z njihovimi otroki. Nikoli nisem trdila, da so vsi otroci živi, ne morem pa se prikloniti dejstvu, da so vsi umrli. Menim, da smo imeli tudi takrat zelo dobro zdravstvo, če pa so otroci umrli, potem mamice želijo vedeti, kje so pokopani,” je pojasnila in dodala, da so v primeru Maribor poslali dopis o 23 grobnih mest, ki so jih iskali, odgovor so dobili le za eno grobno mesto, pa tudi za tega naj ne bi bili prepričani.
Žalosti jo tudi, da ima v Sloveniji očitno večjo moč socialna delavka in ne informacijska pooblaščenka
Po njenem mnenju je velika težava dejstvo, da posvojeni otroci nimajo pravice izvedeti ničesar o svojih bioloških starših, če se oni s tem ne strinjajo. Če biološki starš zavrne stik z otrokom, ki so ga dali v posvojitev, se tukaj zadeva ustavi. Malce drugače je sicer v primeru smrti bioloških staršev, a je skozi svoje izkušnje ugotovila, da je celo v takih primerih glavni odločevalec Center za socialno delo in ne informacijska pooblaščenka, ki je “le nek državni organ. Socialna delavka odloči, ali bo temu otroku predala spis ali ne”, ugotavlja gostja.
Šeremet Kalanj si želi, da bi vse mame izvedele resnico, “če je otrok umrl in če trdijo, da so ga pokopali na določeno pokopališče, potem želimo vedeti, kje to je. Pokazalo se je, da niti ne vedo, kje so ga pokopali. Ali je ta otrok torej res umrl? Ali lahko verjamemo?”. Gostja se strinja z nekaterimi trditvami, da je bilo izginjanje otrok sistemsko, pri čemer poudarja, da se to ni dogajalo le v Sloveniji, ampak po celi bivši Jugoslaviji. Prvič zaradi denarja in drugič – “zakonci, ki ne morejo imeti svojih otrok, prikrijejo resnico in na tak način pridejo do otroka na način, ki ni človeški in ni sprejemljiv”.
Ročni izdelki za prostovoljne prispevke
Ob tej priložnosti je gostja pozvala tudi k donacijam, saj društvo vse vire uperja v iskanje izgubljenih otrok in pomoč mamicam. Društvo ima tudi svojo spletno stran, ki jo je prostovoljno izdelala ena od mamic, seveda vse mamice v društvu aktivno delujejo in raziskujejo. Izdelujejo tudi različne ročno izdelane izdelke, od svečk do nege za telo, ki jih je moč naročiti na spletni strani v zameno za dobrodelni prispevek.
Od države več ne pričakujejo pomoči
Slovenijo trenutno zastopa okrog 80 mamic. Toliko primerov policija ne obravnava, saj, kot pravi gostja, se ji ni zdelo vredno, da jim te primere preda. Prej omenjeni Pavlovič je o številu pogrešanih naredil analizo, primerov naj bi bilo več kot 200 tisoč na območju nekdanje Jugoslavije. Prioriteta društva je najti čim več posvojenih otrok, kar pa je izredno težka naloga, saj posvojeni v večji meri niti ne vejo, da so posvojeni. Povezali so se tudi z ostalimi podatkovnimi bazami in pravi, da bodo naredili vse, kar lahko. Od države več ne pričakuje nobene pomoči, saj, “to, kar smo videli zdaj, niso bili najbolj na naši strani, kar nas seveda žalosti, predvsem moje mamice”, je dejala Šeremet Kalanj, ki omenjene mamice jemlje kot del družine, saj je z njimi stalno v kontaktu.
T. B.