Po največji stavki v javnem sektorju v zgodovini samostojne Slovenije je napočil dan še za stavko v slovenskem izobraževalnem sistemu pod vodstvom Branimirja Štruklja, znanega sindikalista, ki se bolj bojuje za svoje pravice kot za pravice delavcev. Večina vrtcev, osnovnih in srednjih šol, dijaških domov, glasbenih in višjih šol je v sredo zaprla svoja vrata. V več kot tisoč zavodih je stavkalo med 35.000 in 40.000 zaposlenih. Na shod v Ljubljani se je z več kot 285 avtobusi pripeljalo okoli 20.000 šolnikov. Ob tem je bilo povzročenih veliko preglavic, predvsem mnogim staršem, ki so zaradi varstva svojih otrok morali vzeti dopust, hkrati pa gre za sporočilo aktualni oblasti – Cerarjevi vladi, ki se bo kmalu poslovila. Hkrati gre tudi za sporočilo, da je v naši državi nekaj hudo narobe in da v iztekajočem se mandatu ni bilo sprejetih potrebnih ukrepov in reform.
Vsaka stavka v javnem sektorju, ki skupaj šteje preko 160.000 zaposlenih, je problematična. Državni aparat po svoje že tako ali tako močno izčrpava državne jasli, treba pa se je zavedati, da so plačne razlike in pogoji znotraj javnega sektorja močno različni. In medtem, ko za policiste, vojsko, medicinske sestre in vzgojiteljice ni denarja, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič vpije: “Včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri bomo vzeli!” Ob tem zahteva skoraj milijardo evrov davkoplačevalskega denarja, ki ga bomo, če bo vlada zahtevam ugodila, plačali vsi.
Tokrat pa so se na protestu proti Cerarjevi vladi zbrali številni šolniki oz. vzgojno-izobraževalni delavci, ki so izrazili skrb nad aktualnim stanjem. In ob tem zahtevajo skoraj milijardo evrov davkoplačevalskega denarja, ki ga bomo, če bo vlada zahtevam ugodila, plačali vsi. Na omenjeno tematiko je v oddaji Hobotnica z voditeljem Borisom Tomašičem spregovoril Fidel Krupić, predsednik Odbora za javno upravo pri Strokovnem svetu SDS, seveda pa je pri tem treba omeniti, da se predstavniki sindikatov na povabilo niso odzvali.
Stavka neupravičena v primerjavi z razmerami v gospodarstvu in koliko denarja v proračunu je namenjenega za plače
Krupić je poudaril, da stavka v javnem sektorju ni bila upravičena v primerjavi z razmerami v gospodarstvu in glede na to, koliko denarja je v proračunu namenjenega za plače in delovanje javne uprave v Republiki Sloveniji. Glede na to, da govorimo o milijardah, vidimo, da je tukaj nekaj narobe. “Ni logično, da nekdo stavka, ker ima prenizko plačo, glede na to, da je povprečna plača v negospodarstvu za 500 evrov višja kot v gospodarstvu,” je dejal. Opomnil je, da je glavni vladni pogajalec minister Boris Koprivnikar in dodal, da če tega ni v državi, se tovrstne stvari težko kakorkoli urejajo. “Vsekakor bo potreben dogovor v tej ali drugačni smeri.”
Del vlade podpira stavko, dela, ki bi se moral pogajati, pa ni v državi
“Verjamem, da je v javnem sektorju kar nekaj zaposlenih, ki delajo za minimalno plačo, ali so premalo plačani, ali so preobremenjeni in premalo plačani. Veliko je anomalij, za katere je odgovorna vlada, saj ta vodi tako državo kot tudi javni sektor.” Krupić poudarja, da je sicer res, da je bilo v času zategovanja pasu nemogoče urejati stvari, zdaj pa je napočil čas glede na to, da se eksponentno zaposluje v javnem sektorju in da govorimo o skoraj 4 milijardah evrov proračunskega denarja za plače. “Glede na to, da gre za četrtino proračuna, je nekaj hudo narobe, da hkrati del vlade podpira stavko, dela, ki bi se moral pogajati, pa ni v državi. To je kaos.”
Za stavkovni val odgovorna vlada
Za stavkovni val je odgovorna vlada, po tem, ko je lani začela z deljenjem bonbončkov. Glede na to, da so nekaterim ustregli, je logično, da so zdaj zahteve podali tudi v šolstvu in predstavlja logično posledico nereda oziroma nesistema. “Plačni sistem kot sistem ni urejen, sploh če pogledamo dodatke, vse izjeme, parcialna dogovarjanja, skratka vse, kar ne sodi v sistemsko ureditev plač. Človek bi se lahko vprašal, če sploh še imamo plačni sistem v javni upravi. V ta plačni sistem so vključeni farmacevti, medicinske sestre, vzgojiteljice, na drugi strani pa državni uradniki, vojska in policija.” Nekateri poklici so po besedah Krupića primerljivi, pri čemer je izpostavil tajnico, ki dela v šoli in bi morala biti enaka tajnici, ki dela na ministrstvu in občini. Vendarle so med njimi ogromne razlike glede plač, obremenitev in pogojev dela. To bi moralo biti sistemsko urejeno, je prepričan Krupić, ki opozarja tudi na obstoj izjem, namreč poklica vojaka in zdravnika nikakor ni mogoče metati v isti koš. “V preteklosti je bila narejena velika napaka, da se je poskušalo vse spraviti na isti imenovalec, kar se je odrazilo v to, da za pogajalsko mizo sedi po 60 in več ljudi, kjer vsak zastopa svoj poklic.”
Vladi stvari ušle izpod nadzora
Vrtimo se v začaranem krogu in če bo vlada popustila, bo to naredila zaradi predvolilnih bonbončkov, kar bo nato problem naslednje vlade. Krupić opozarja, da če pogledamo člane vlade vidimo, da se bodo morali vračati nazaj na stara ali primerljiva delovna mesta in ti razmišljajo, zakaj si že zdaj ne bi dvignili plače. “Tej vladi so stvari ušle izpod nadzora, ta namreč ne deluje.” Po prepričanju Krupića stavka ni dobra rešitev, jo pa po eni strani razume. “Ko ne veš več, kdo pije, kdo plača, to nekomu izbije dno in se na takšen način loti reševanja problematike. Če pa podpihovanje poteka s strani nekoga, ki ima 10-krat višjo plačo kot tisti z najnižjo, pa to seveda ni dobro.”
Krupić: “Bistvo programa predstavlja konkretni uporabnik dobrin”
Kot minister v senci je Krupić spomnil na program, katerega poudarek je na vzpostavitvi nekega reda in sistema.“Verjamem, da je v tej masi plač in v tem številu zaposlenih ljudi precej rezerv že v obstoječem sistemu in da bi se lahko hitro poiskalo manjkajoča sredstva za tiste, ki so preslabo plačani in teh je tudi nekaj. Skozi sistematični pristop se lahko najde tudi milijarda, torej, da se ugotovi, kdo sploh dela v tej državi, kdo vse so ti ljudje, kakšni so ti prostori, namreč številni najeti prostori ostajajo prazni.” Na drugi strani pa se je treba tistim, ki jih ne potrebujemo več, ki delajo premalo ali so preveč plačani, dati odpoved delovnega razmerja. Znotraj sistema je treba poiskati rezerve, treba je izdelati normative in videli bomo, da je z obstoječim možno veliko narediti. “V našem programu je stranka, torej konkretni uporabnik javnih dobrin, v središču pozornosti in ne javni uslužbenec,” poudarja Krupić in dodaja, da s tem pridemo do konkretnih rešitev: torej, katere službe okrepiti, katere službe bolje plačati in katerih sploh ne potrebujemo.
Gospodarstvo je gonilo razvoja in ne javni sektor!
Po besedah Krupića je najbolj žalostno to, da smo v gospodarskem razcvetu, davki se pospešeno pobirajo, na drugi strani pa se ravno v takšnem sistemu stavka. To pomeni, da imamo nezadovoljne uporabnike, nezadovoljne uslužbence, vse to pa preveč preplačujemo. “Popolnoma zgrešene so trditve ministra Koprivnikarja, ki je v eni izmed izjav dejal, da je javna uprava gonilo razvoja. Gospodarstvo je tisto, ki je gonilo razvoja, kvaliteten in učinkovit javni sektor pa mora biti podpora temu,” je poudaril in dodal, da seveda potrebujemo oboje.
Razlike med gospodarstvom in javnim sektorjem velike
Zahteve sindikatov javnega sektorja v višini milijarde evrov bi pomenile za četrtino višjo maso plač v javnem sektorju od sedanje. To bi prispevalo h kršenju fiskalnega pravila, ki je sicer zapisano v ustavi, ali pa v primeru njegovega spoštovanja krčenje drugih postavk, kot so socialni transferji in investicije. Dejstvo je, da se je masa plač v javnem sektorju povečala za 39 odstotkov v zadnjem desetletju (enkrat hitreje kot v gospodarstvu). Trenutno za plače v javnem sektorju namenimo 11 % BDP, kar je več kot v povprečju v EU, kjer se nameni 10 %. Za približek k povprečju bi bilo potrebno, da se obstoječo maso plač celo zniža za 550 milijonov evrov. Nove plačne zahteve bi tako dodatno prispevale k porastu neravnovesja.
Statistični podatki kažejo, da je število zaposlenih v javnem sektorju naraslo za 20.000 v zadnjem desetletju, v gospodarstvu pa se je število znižalo in to kar za 31.000. Skrb vzbujajoče pa je, da so stroški dela v javnem sektorju v zadnjem letu znašali 3,9 milijarde evrov, kar predstavlja 23 % vseh javno-finančnih odhodkov, pred desetletjem pa smo za plače namenili zgolj 20 % proračunskih odhodkov.
Kdo bo imel pogum in politično voljo, da prekine začarani krog in javni sektor naredi bolj vitalen? Da lahko trošimo, moramo najprej ustvariti, ustvarja pa realni in ne javni sektor. Nekateri zaposleni v vzgoji in izobraževanju pa se s stavko oz. glavnimi prioritetami sindikata ne strinjajo. Eden izmed pomembnih izzivov prihodnje vlade bo tako postavitev kriterijev uspešnosti in učinkovitosti, ki bodo merilo za postavljanje zahtev. Pomembni so torej vzpostavitev pravičnosti in ustrezno obravnavanje posameznih delov javnega sektorja, od policije, vojske, pa vse do zdravstva, šolstva, sociale, kulture in državne uprave.
Nina Žoher