Srbski politolog Miloš Bešić je razkril strategijo poražene SNS v Srbiji: začasni poraz, ohranitev birokracije, sodstva in čakanje šest mesecev. V Sloveniji se vlada sooča s popolnoma enakim problemom, kjer kljub menjavi oblasti, prava moč še vedno ostaja v rokah “globoke države”.
Volitve v Srbiji so formalno odnesle Srpsko napredno stranko (SNS) Aleksandra Vučića. A kot je v analizi po volitvah opozoril profesor Fakultete političkih znanosti v Beogradu Miloš Bešić, poraz ni pomenil izgube realne moči. V svoji analizi poražene stranke je Miloš Bešić prepoznal jasno strategijo.
“Izgubili smo, to je začasno stanje, življenje gre naprej. Nekaj časa bomo v opoziciji, a še vedno držimo vse položaje moči v birokratskem in državnem aparatu – od intendanta v državnem podjetju v Surdulici do namestnika direktorja Zavoda za zaposlovanje v Subotici. To so naši ljudje. Naj počakajo šest mesecev. Še vedno kontroliramo velik del sodstva in tožilstva. Zmagovalci so politično neizkušeni, mi jih bomo v parlamentu blokirali in računamo na njihove delitve,” je Bešič opisal domnevno razmišljanje poražene Vučićeve stranke. Gre za odkrit opis, kako deluje institucionalni ostanek moči, ko formalna oblast zamenja roke, globoka struktura pa ostane nedotaknjena.
Prof. Dr. Miloš Bešić, profesor Fakulteta političkih nauka Unuverziteta u Beografu.
Ovo je neko zdravorazumsko razmišljanje, ali ne smemo im dozvoliti da se ništa od ovog desi. Naravno ‼️ https://t.co/hcO91kFrVK
— Dragan Vlatković (@DVlatkovic) October 27, 2026
Enaka logika po letošnjih volitvah v Sloveniji
V Sloveniji je bil podoben občutek osvoboditve prisoten na letošnjih parlamentarnih volitvah, ko so volivci odslovili vlado Roberta Goloba. Za velik del volivcev je šlo za konec obdobja, ki so ga doživljali kot nesposobno, ideološko zasedeno in škodljivo za državo, a kmalu po tem se je pokazalo, da zamenjava vlade ni avtomatsko pomenila tudi vpliva v institucijah, ki so prežete z ideološko levim kadrom.
Levičarski in liberalni krogi, ki so pod Golobovo vlado (in že prej) utrjevali svoje mreže, ostajajo globoko zasidrani v sodstvu, tožilstvu, javni upravi, RTV Slovenija, nevladnih organizacijah, univerzah in delu regulatorjev. Nova vlada Janeza Janše se sooča z realnostjo, ki jo Bešić opisuje za Srbijo: ključni položaji so še vedno v rokah ljudi, ki so bili kadrovani in socializirani v prejšnjem sistemu. Sodni svet, tožilstvo, del javnega sektorja in mediji ne čakajo na politični signal iz nove vlade – delujejo po lastni logiki, ki sistematično ovira ali upočasnjuje delo desnosredinske vlade.
Del iste strategije ohranjanja moči je bilo na primer tudi “betoniranje” ustavnih sodnikov, ki ostajajo na položajih in s svojimi odločitvami omejujejo manevrski prostor nove vlade. Hkrati se organizirajo referendumške kampanje proti predlogom zakonov Janševe vlade – tudi kadar gre za ukrepe, ki so v korist ljudi in države. Posebej izstopa omogočanje nezakonitega referenduma 6. decembra, čeprav ustava izrecno prepoveduje referendume o davkih. Gre za sistematično uporabo pravnih in institucionalnih vzvodov, s katerimi se preprečuje izvajanje volje volivcev in se ščiti stari sistem.
Upanje na razkol in medijski napadi
Bešić izrecno poudarja, da poražena stran računa tudi na “nekakšne njihove delitve in situacije, kjer ideološko niso konsistentni”. To je vzporednica, ki se v Sloveniji kaže zelo jasno. Opozicija in njej naklonjeni mediji upajo na razkol v trenutni koaliciji in zato vodijo usmerjene napade prav na stranke, ki koalicijo stabilizirajo ali podpirajo njene dobre predloge. Posebej izpostavljeni so Demokrati Anžeta Logarja, ki so tarča nenehnih medijskih pritiskov in diskreditacij.
Enako velja za stranko Resnica, ki podpira dobre predloge aktualne koalicije in s tem otežuje načrt razkola. Namesto vsebinske razprave gre za sistematično podpihovanje notranjih napetosti – prav tisto, kar Bešić opisuje kot del strategije poražene strani: izčrpati zmagovalce z notranjimi delitvami, medtem ko se v ozadju ohranja nadzor nad institucijami.
Šestmesečni načrt in institucionalna blokada
Bešićeva analiza o čakanju šestih mesecih prav tako ni naključna. Gre za čas, potreben, da se novi oblastniki izčrpajo v notranjih konfliktih in da se institucionalni odpor utrdi. Vsak poskus nove vlade naleti na odpor, ki ni zgolj politični, ampak sistemski, hkrati pa nekdanja vladajoča stran v parlamentu in prek svojih mrež uporablja vse razpoložljive mehanizme za upočasnjevanje in blokiranje – enako, kot Bešić napoveduje za SNS v srbskem parlamentu.
T. B.