Kot smo že poročali so poslanci Svobode, SD in Levice z 52 glasovi za in 31 proti za ustavna sodnika izvolili vrhovna sodnika Nino Betetto in Primoža Gorkiča, dva zvesta vojščaka tranzicijske levice, ki ju je predsednica Nataša Pirc Musar (sama sicer “intimna opcija Milana Kučana in Danila Turka), ki so ji vladne stranke zagotovile, da ju bodo tudi izvolile. Za izvolitev je bilo nujnih 46 glasov, tri vladne stranke jih imajo 51, tako da rezultat seveda nikoli ni bil vprašljiv – vseeno pa je zdaj jasno, da smo za vsaj en mandat (tudi če pride na oblast desna vlada), v resnici pa za več mandatov, zabetonirani s sedmimi političnimi aktivisti na Ustavnem sodišču. Država z ideološko povsem politično pristranskimi na ustavnem sodišču težko zagovarja tezo iz ustave, da je Slovenija pravna država. Vladavina prava je le termin napisan na list papirja, dokler se dejansko ne izvršuje.
Z imenovanjem je uresničena “prerokba” nekdanje poslanke in sodnice Jasne Murgel, ki je že pred leti napovedovala ideološko čiščenje sodišča. Zdaj ga imajo in s tem je – podobno kot v Rusiji le nebo meja za levo oblast, ki jo večina na ustavnem sodišču zastopa – tudi če bi ta pristala v opoziciji. Jasno je, da ima Ustavno sodišče cel kup inštrumentov s katerimi lahko svoje aktivistične odločitve zavije v formalnopravni celofan, kar smo pogosto videli že med pandemijo koronavirusne bolezni.
Jan Zobec je omenil, da tak pristop oziroma pogled na institucijo ustavnega sodišča razgrajuje ustavni pomen te institucije, pravzaprav ga briše,” v resnici pa je še huje: Ustavno sodišče, ki je zvesto eni politično opciji lahko postale aktivno orodje v rokah opozicije. Spomnimo na vse politično sporne odločitve, ki so bile že folklorno razsojene s šestimi glasovi proti trem. V marsikateri takšni odločitvi so sodniki pisali takšne pravne obrazložitve, da so njihovi poklicni kolegi zavijali z očmi, čeprav je malokdo od njih upal z očitki v javnost.
Zdaj bo namesto 6:3 predvidljivo vedno 7:2, kjer bomo lahko že v naprej predvideli, kako se bo glasovalo v posameznih zadevah (npr. glede ustavnosti evtanazije, zaščiti zasebnih pravic, zaščiti zasebne podjetniške pobude itd). A pozor: čeprav smo Slovenci takšno dogajanje začeli dojemati kot utečeno naravno stanje temu ni tako. Tudi ameriško vrhovno sodišče je ideološko močno nagnjeno v eno smer (tam sicer v desno), a javnost nikoli ni zares prepričana kako bodo glasovali vrhovni sodniki: pogosto glasujejo proti ukrepom (predvsem predsedniškim ukazom) desnega predsednika Trumpa. V primeru slovenskega sodišča je utopično pričakovati, da bo ideološko izčiščeno (nekateri mu pravijo depolitizirano) sodišče sprejemalo odločitve, ki bi lahko na kakršenkoli način škodili desni vladi.
Slovenija postaja Rusija
Slovenija se je tako dokončno spremenila v eno izmed držav z iluzijo demokracije, kot so npr. Rusija, Belorusija, Venezuela, Nikaragva. V takšnih državah je jasno, da politični suveren upravlja z vsemi vzvodi, ki jih premore država: z akademijo, mediji, pravosodjem in na koncu tudi s samo piramido odločanja – z vrhovnim oz. ustavnim sodiščem posamezne države.
Znanjo je da je vrhovno sodišče Ruske federacije (Verkhovny sud Rossiyskoy Federatsii) prestreljen s Putinovimi lojalisti, nekateri tudi takšni, ki so v preteklosti bili člani njegove stranke (podoben primer imamo v Sloveniji, kjer je ustavni sodnik Matej Accetto pisal politični program liberalno-socialistične stranke SMC). Ustavno sodišče je de facto podrejeno predsedniku Putinu. Sodniki odločajo izključno v skladu z voljo oblasti. Odločbe v nasprotju z interesi Kremlja so skoraj nepredstavljive. Leta 2020 je npr. vrhovno sodišče omogočilo Putinu, da ostane na oblasti do 2036 – in s tem povsem povozilo ustavno sodišče Ruske federacije.
Pri nas se vse dogaja na bolj eleganten način, a le zato ker smo pod pogojnim nadzorom mednarodnih institucij. Mednarodno prodajamo videz neodvisnosti, de facto pa smo videli prikaz politične moči na ustavno sodišče (tudi s pomočjo funkcionarjev EU), ko so Golobovi vladi pomagali ideološko in uredniško prevzeti javni medij RTV Slovenija.
Zabetonirana pristranskost
Mandat ustavnega sodnika je časovno omejen in sicer na 9 let. Naslednje leto mandat poteče “vesti sodišča” Klemnu Jakliču — mandat je nastopil 27. marca 2017, izteče se mu 26. marca 2026. Matej Accetto je bil imenoval 27. marca 2017, torej se mu mandat prav tako izteče izteče 26. marca 2026 (skupaj z Jakličem), Rajku Knezu, ki je bil imenovan 25. aprila 2017, pa se mandat izteče 24. aprila 2026.
To pomeni, da bo glasovalni stroj trenutne koalicije potrdil še najmanj dva sodnika, pri tem pa ideološko “čistost” Ustavnega sodišča še bil izbistril na 8:1. Glede na potek mandatov drugih sodnikov je tako popolna prevlada levih sodnikov zagotovljena še vsaj za en cel mandat, tudi če pride na oblast desnica. V resnici pa najbrž za kar celotno generacijo. Rusizacija slovenske družbe je tako zaključena.
I. K.