Podpredsednica ZDA Kamala Harris je v svoji domovini znana po svojih “besednih solatah” in nenavadnem vedenju. Številni se sprašujejo, kako je sploh mogoče, da se je prebila do položaja podpredsednice, morda celo do nominacije demokratske stranke za predsednico ZDA. Ameriški politični komentator Ben Shapiro je za domače in tuje občinstvo razkril njeno pot na politični vrh.
“Kamala Harris je del javnega življenja že štiri desetletja. V tem času je prigoljufala svojo pot iz obskurnosti do namestnice okrožne tožilke. Od tam do okrožne tožilke San Francisca, nakar je postala kalifornijska državna tožilka. Od tam do senatorke ZDA in končno do mesta podpredsednice ZDA. Zgodba Kamale Harris je polna korupcije, laži, neiskrenosti in nesposobnosti,” razkriva Ben Shapiro.
Zdi se, da je neiskrenost vtkana v samo bistvo podpredsednice ZDA. Denimo, ko je v pogovoru z znanim televizijskim voditeljem Jimmyjem Fallonom povedala zlagano anekdoto iz svojega otroštva – ko jo je njena mati vprašala, kaj si pravzaprav želi, naj bi odgovorila, da si želi “svobode”. Seveda si vsak človek želi svobode, a boljši poznavalci ameriške zgodovine so kaj hitro ugotovili, da si je podpredsednica “sposodila” svoj odgovor od slovitega borca za pravice temnopoltih Martina L. Kinga.
Lažnive so tudi njene navedbe o odraščanju v ameriškem rasističnem okolju. Njena starša sta imela oba akademske kariere. Njen oče je bil “marksistični ekonomist”, njena mati raziskovalka raka dojk. Harrisova je odraščala večji del svojih formativnih let v izrazito liberalnem okolju v Kanadi, kjer je skupaj z očetom in materjo živela v zgornjem nadstropju viktorijanske vile, v enem najbolj bogatih predelov Montreala.
Kasneje se je vrnila v ZDA, kjer je začela s pravniško kariero. Ta ne bi bila preveč uspešna, če ne bi pri 29 letih spoznala veliko starejšega in vplivnega politika Willyja Browna, predsednika kalifornijske skupščine. Med 60-letnikom (sicer znanim ženskarjem) in več kot 30 let mlajšo Kamalo je preskočila iskrica. Postala sta par.
Brown je Harrisovo kmalu začel imenovati v vodilne organe dobro plačanih kalifornijskih institucij, za katere ni imela prav nobenih kvalifikacij. Harrisova in Brown sta bila par samo eno leto, a je imel izjemen vpliv na njeno politično in finančno prihodnost. To je javno tudi sam priznal v medijih. Njuna zveza se je končala šele, ko je Brownova dejanska žena (kalifornijski politik je očitno vzdrževal ženo in ljubico hkrati) “stopila na zavoro”, saj je njuna zveza začela postajati preresna. Harrisova danes zanika Brownov vpliv na njeno kariero.
Nato je sledilo novo poglavje njenega vzpona. Leta 1998 jo je okrožni tožilec San Francisca Terence Hallinan vzel v službo in ob tem hvalil kvalifikacije 33-letne Harrisove. Harrisova ni dolgo ostala v njegovi pisarni. Ker naj bi bila razočarana nad omejeno močjo, ki jo je imela ob Hallianu, je zamenjala službo, hkrati pa že načrtovala naskok na pozicijo okrožne države tožilke San Francisca. Hotela je zamenjati Halliana, ki ji je malo pred tem ponudil službo. Willy Brown, na tej točki župan San Francisca, je začel javno napadati in kritizirati Halliana, s čimer je tlakoval pot do izvolitve Harrisove na mesto okrožne tožilke San Francisca.
Svoji volilni bazi, radikalni levici, je obljubila progresivne politike, preostalim pa ostro kaznovanje zločincev. Agendi sta v ameriškem političnem sistemu medsebojno izključujoči, zato se je zatekla k lažem, s katerimi je manevrirala med različnimi političnimi agendami in prekrivala svoje neuspehe. A tudi ta funkcija Harrisovi ni zadoščala. Ben Shapiro razkriva, da je skoraj nemudoma po izvolitvi začela načrtovati pohod na še višje pozicije, na mesto kalifornijske državne tožilke. V volilni bitki se je spopadla z republikanskim kandidatom, ki je pravilno napovedal, da Harrisova nima “pravega” namena na funkciji kalifornijske države tožilke, v kolikor bo izvoljena. Imel je prav.
V vmesnem času je pridobila tudi novega, izjemno vplivnega podpornika. Baracka Obamo, ki je dejal, da je najlepša okrožna tožilka v državi. Na koncu je zmagala v volilni tekmi, a le za las. “Njena zvezda se je začela vzpenjati,” navaja Shapiro. Postala je ženska verzija Baracaka Obame. Tudi v tej funkciji je manevrirala med izključujočimi političnimi agendami.
Harrisova je nato začela naskakovati ameriški senat. Naloga ni bila težka, saj zaradi sprememb v zakonodaji sploh ni imela republikanskega nasprotnika. Za vstop v zgornji dom ameriškega kongresa je morala biti zgolj najbolj popularna demokratka. To ni bilo težko, saj je vmes postala, kot smo že napisali, ljubljenka ameriških liberalnih medijev.
Več v drugem delu.
Ž. K.