Pred kratkim so slovenski komunisti, socialisti in socialisti, ki se pretvarjajo da so liberalci, praznovali t. i. dan mladosti – dan, ko so v bivši komunistični diktaturi praznovali rojstni dan diktatorja in serijskega morilca Josipa Broza Tita. Zopet se je sprožil plaz jugonostalgije, egalitarističenga zanosa, antizahodnjaštva in jadikovanja nad krutim kapitalizmom. 60- in 70-letniki so se spominjali, kako lepo je bilo biti star 20 ali 30, misleč, da je Tito poleg bolnišnic, vrtcev in šol pričaral tudi njihovo mladost. Če mislite, da je pojav omejen le na starejše, se krepko motite. Slovenski jugofanatiki so vzgojili že povsem novo generacijo, ki tudi v 21. stoletju širi dogmo mitoloških partizanskih zmag, Titovega mesijanstva in samoupravnega socializma, ki je bojda bil – kljub dvem bankrotom – edina prava alternativa kapitalizmu. Mladenič, ki je nastopil na eni od takih partizanskih političnih orgij, je dokaz za to.
Mladenič s titovko na glavi, na srajci pa s celim kupom komunistično-teroristične ikonografije (Tito, palestinska zastava, grb komunistične SFRJ …) je citiral Svetlano Makarovič, govoril pa je v kadenci in tonu kakšnega utrjenega 83-letnega politkomisarja CK ZK, čeprav je na videz bil videti star okrog 15 do 20 let, z mladostniškim obrazom, za katerega je videti, da skoraj gotovo še ni začutil brivskega aparata na koži.
Citiral je poezijo skrajno leve aktivistke, umetnice in partizanofilke Svetlane Makarovič, ki so ji pred kratkim davkoplačevalci povedali, da ne želijo financirati še višje privilegirane pokojnine za elito. A ne kakšne Sapramiške, kar bi bilo bolj primerno njegovim letom, kot pa to, kar je res prišlo iz njegovih ust.
GROZLJIVO. Predvsem zaradi starosti tega “mladega partizana.”
In KAZNIVO po kazenskem zakoniku RS glede sovražnega govora, obrekovanja, žaljenja in na koncu groženj zoper @JozeMozina …
Kaj na to poreče @policija_si ? pic.twitter.com/P1HXA0NVlI— Dejan Škvarč (@SkvarcDejan) May 26, 2025
Citiral je pesem, ki jo je Makarovićeva napisala v vrhuncu koronske histerije, in je namenjena novinarju Jožetu Možini. Takole gromovniško je deklamiral mladenič:
Kdo poklicni je lažnivec,
kdo potvarja zgodovino,
kdo ponižni hlapec vlade,
o, poznamo ga, Možino!
To zmenè, nikoli sito,
žre, se baše in kozla,
itak drugega ne zna.
Izkozlal je Pričevalce,
stopil je med izdajalce.
Koncentracija sovraštva,
kombinacija laži in poceni nastopaštva,
obrekljivec brez časti,
pljuval bi po partizanstvu
in se klanjal domobranstvu,
rdeče zvezde se boji!
Partizanstvo je vrednota,
domobranstvo pa sramota,
Dražgoše okrvavljene
kraj so častnega spomina,
smrt fašizmu, smrt janšizmu!
Jezik za zobe, Možina!
Mladi val neosocialistov
Odrasli okrog so ga vzpodbujali ob zvokih domače harmonike. Jasno je bilo, da je mladeniču godilo, da je bil deležen pozornosti in odobravanja odraslih. Viri so nam sporočili, da naj bi mladenič (ime je znano uredništvu) prihajal iz Vuzenice na Koroškem. Izvedeli smo, da naj bi se najprej vpisal na umetniško gimnazijo na Ptuj, ker si je želel biti igralec, a ni šlo, zdaj je na gostinski šoli in naj bi delal v eni od bližnjih restavracij. Nato je postal noro “politično ambiciozen”.
Citiranje sovražne poezije je za mnoge kaznivo dejanje po 297. členu Kazenskega zakonika za sovražni govor in hujskanje proti Možini, kar je sicer res – a vendarle je treba razumeti, da se niti Makarovičevi niti mladeniču ne bo nič zgodilo, saj so slovenska sodišča jasno dokazala, da sodijo selektivno. Hkrati pa bi se morali na desnici držati načela absolutizma svobode govora, saj je vsako državno diktiranje tega, kaj lahko nekdo pove, zelo nevarno početje.
Mladenič naj le citira Makarovičevo. To je pač simptom neke družbene bolezni. Vprašati pa se moramo, kaj sploh je osnovna družbena bolezen. Mladi titoist seveda ni ničesar kriv – otroci in mladostniki so tabula rasa, prazen list papirja, ki ga popiše družba. Stari Rimljani so ljudem polne pravice odraslih dali komaj, ko so dopolnili 25 let, in tudi sodobna nevroznanost temu pritrjuje, saj je nevroplatičnost možganov do tega leta še precej prožna, kar pomeni, da se tudi osebnost skozi ta leta še močno spreminja. Na fotografijah, kjer se mladi aktivist ponosno fotografira s starejšimi privrženci komunistične revolucije, je jasno, da je njegovo obnašanje pogojeno z okoljem, v katerem živi.
Mladenič je pač produkt neke družbe. Zeitgeist slovenske družbe pa je v tem trenutku stanje neosocialistične dekadence, proti kateri so osemdeseta leta prejšnjega stoletja pod predsedstvom Anteja Markovića videti kot leta naprednega zahodnega ekonomskega liberalizma. Takšni mladeniči danes niso redki – Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ima vsak dan več novih članov, ki se niso rodili niti v času prve Janševe vlade, kaj šele, da bi bili priča vojni za osamosvojitev, ko smo se borili proti ikonografiji, ki jo ima na srajco prišito mladenič. Koncev koncev tudi najbolj skrajno leva stranka v državi – stranka Levica – ni stranka ostarelih partijcev, ampak mladeničev in mladenk z Metelkove in iz bivšega kulturnega centra Rog, ki sanjajo o tem, da bo nekoč kak bradati dolgolasi komunist – kot na Kubi – bogataše “osvobodil” osebnega premoženja in metelkovcem z njim kupil stanovanje v centru Ljubljane.
Mladi neosocialisti pa so veliko hujša tragedija od trenutnih oblastniških kaviar socialistov, ki uživajo sadove propadle tranzicije.
Tragedija naroda
Tragedija slovenskega naroda je, da ambiciozno mladino – podobno kot v Rusiji – usmerjamo v tirnice opevanja mitov iz druge svetovne vojne in njihove ambicije omejujemo na najbolj primitivno udejstvovanje v politiki. Takšni mladeniči v Italiji, Nemčiji, ZDA, Estoniji, na Nizozemskem, Češkem … bi morali vso to energijo preleviti v nekaj res koristnega, morda bi jih družba usmerila v študij inženirstva, agronomije, aeronavtike, morda bi si želeli postati znanstveniki …
Le v Sloveniji so sanje omejene na to, da bi ljudje radi postali naslednji arhetip javne osebe tipa “Marjan Šarec” – politik, ki ne zna ničesar drugega koristnega kot to, da je dober nastopač in retorik. To je tragedija slovenskega naroda, ki presega le komunistično ikonografijo. Zareže veliko globlje v rane naroda – v tisto kritično obdobje osem desetletij nazaj, ko nas je skupina gangsterjev s puškami prisilila, da se odrečemo meritokraciji in sprejmemo sistematični nepotizem. Čaščenje komunizma je le eden od simptomov te globlje bolezni, ki je očitno še dolgo ne bomo preživeli.
Kot Rusija – “pobedobesje” kot znak nevroze in histerije družbe
Ko je pod vodstvom pragmatičnega Mihaela Gorbačova razpadala Sovjetska zveza, se je spremenil tudi odnos Rusov (centralnega naroda Sovjetske zveze) do druge svetovne vojne. Manj je bilo poudarjanja mitoloških bitk pri Stalingradu, več je bilo resnične refleksije takratne tragedije: Rusi so priznali, da so kolaborirali z Adolfom Hitlerjem prek pakta Molotov-Ribbentrop (komaj leta 1989 so pokazali tajne dokumente, ki so pričali o poroki komunistov in nacistov).
Takrat se je po vsej ruski družbi govorilo, da je Stalin izdajalec, ki je hotel ruski narod prodati le zato, da bi si lahko podjarmil del Evrope. Vsi so vedeli, da bi do konca sodeloval s Hitlerjem, če ne bi Hitler Sovjetov strateško nespametno napadel z operacijo Barbarossa. Prav tako so sprejeli dejstvo, da je Sovjetska vojska po vojni zakrivila cel kup vojnih zločinov, od pobijanja nemškega avtohtonega prebivalstva, poboja poljskih uporniških generalov v gozdu Katin vse do zlorabe obnemoglih “osvobojenih” zapornikov v nacističnih koncentracijskih taboriščih.
Vse se je spremenilo, ko je na oblast prišel Vladimir Putin in so se začele kazati prve razpoke ruske tranzicije, ki se je namesto v običajno kapitalistično državo spremenila v sistem, kjer je država prevzela osrednjo vlogo mafije. Zaradi nepotizma in kleptokracije je bila ruska družba vsak dan revnejša, Rusi pa si še kar niso opomogli od ponižanja, da so jim morale zahodne države celo pošiljati humanitarno pomoč, da ljudje niso umrli od lakote. Bolj je država tonila v breznu korupcije in brezupa, bolj so se krepili miti o nepremagljivosti komunistične armade v drugi svetovni vojni. Ti so zopet postali osrednji mit ruskega naroda – otroke so spet začeli šemiti v ušanke (tradicionalne sovjetske vojaške kapice z rdečo zvezdo), v Moskvi je bila parada vojaškega ponosa vsak dan večja, psihopatski serijski morilec Stalin je zopet postal heroj. Po začetku invazije na Ukrajino pa se je komunistična ikonografija le še okrepila po vsej državi. Rdeče zvezde in ruske “Z” svastike so začele krasiti skoraj vsak avto, v družbi so postali pogovori o drugi svetovni vojni in bitkah pri Stalingradu in Leningradu osrednje teme pogovora (ne pa inflacija, stanje gospodarstva, naluknjane ceste …) Celotna država je zapadla v eksistenčno histerijo, kjer so vsi podzavestno vedeli, da je narod dosegel dno, opevanje starih mitov pa je bil in še je psihološki mehanizem za prenašanje vsakodnevnega trpljenja. Rusi imajo za takšno histerijo celo ime – pobedobesje. Se pravi nekakšna skupinska manija in histerija ob omembi mitoloških bitk komunistov.
V Rusiji je takšno obnašanje postalo odraz razkroja družbe. Narod je moralno propadel, ekonomija je v zatonu, 70 odstotkov Rusov razmišlja, da prihodnosti zanje v Ruski federaciji ni. Ostali so jim le še miti o nepremagljivosti ruskega naroda, katerim se še afganistanska plemena smejijo. Slovenija pa je na podobni poti. Mladi socialist s Koroške in drugi neosocialisti so simptom širšega razkroja družbe, ki je vrhunec doživel z Golobovo vlado.
Mitja Iršič