V Postojnski jami so bili priča zgodovinskemu procesu razmnoževanja človeške ribice. Od 64 jajčec jih je preživelo 21, ves čas pa so skrbeli za sterilno okolje in celo hrano. Človeška ribica je zelo zanimiva žival, kot naprimer se je eni noga v celoti regenerirala, medtem ko jo je druga človeška ribica odgriznila. Leto 2020 je tako postalo zelo zanimivo za Postojnsko jamo, kjer so preselili na ogled preselili že tretjo človeško ribico.
Največje zasluge pri tem, da so malčki človeške ribice preživeli, ima vodja jamskega laboratorija Katja Dolenc Batagelj, ki se je temu projektu posvetila z vsem srcem. “To je pa tisto kar ima ženska v sebi, nek materin čut, kjer se je ona počutila odgovorna, ki lahko to stori samo ona, ki je biologe preganjala in je že po naravi bolj skrbna,” pravi Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame.
Batagelj še pove: “Prvič ko smo selili tale kamen z jajčeci, so rekli, da bi potrebovali rokavice, ki jih takrat ni bilo nikjer in sem jih šel iskat v Postojnsko porodnišnico.” Nadvse zgovorna so imena človeških ribic. Viktor je recimo pravi zmagovalec, saj se mu je noga v celoti regenerirala, potem ko mu jo je odgriznila druga človeška ribica. “Na sklepu mu je odpadla in tukaj je ta skrivnost regeneracije udov pri človeški ribici in morda je to zanimivo tudi za znanost, kako lepo bi bilo, če bi človek imel tak gen, ko bi se mu udi lahko regenerirali po neki poškodbi.”
Vsekakor pa bo zanimivo spremljati, kakšna imena bo dobilo 21 mladičkov, ki se že selijo iz laboratorija, ki mu v Postojnski jami ljubkovalno rečejo kar zmajevo gnezdo, v večji ogledni akvarij. Tretjo človeško ribico so preselili 11. junija. “Zaradi tega, da to združimo z družinskimi vstopnicami, ker tukaj zdaj vendarle prevladujejo slovenski gostje in da pripravljamo prav zaradi njih te oglede na človeške ribice.”
Zopet se torej potrjuje pravilo, da za uspešnim moškim stoji uspešna ženska. V ekipi biologov v Postojnski jami je tudi Katarina Kanduč, ki nam je razkrila: “So jih nekaj časa prodajali kot suvenirčke v Trstu, po ribico v glineni posodi za praktično tri, štiri lire in so bila napisana tudi navodila, kako se za to ribico skrbi, ko pa to žival spoznamo pa je nepredstavljivo.” In ne le to, kot protokolarno darilo je človeško ribico podaril Tito, ki ga očitno usoda tudi tega bitja ni kaj preveč zanimala, medtem ko je eno poslal Japonskemu kralju po transibirski železnici.
Novost pa niso le živahne človeške ribice, ampak tudi obisk Malih jam ter jamskih biserov, zlata in srebra, ki se skriva v njih. Kar 52 let organiziran vstop v njih ni bil mogoč. Očitno je leto 2020 za Postojnsko jamo res prelomno.
Marjanca Scheicher, Sara Kovač