Tokratna Kavarna Hayek je postregla z novo gostjo. Jože Biščak je tokrat o vrednotah in idejah za prihodnost pomenkoval z novinarko Tanjo Brkić, ki so jo v njenem zadnjem medijskem nastopu označili za “Niko Kovač desnice.” Kot sama pravi, s tem imenom ne želi biti na noben način povezana, saj predstavlja njeno popolno nasprotje. Tudi Biščak se je s to oceno strinjal, saj pravi, da se mu zdi veliko bolj podobna kanadski konservativni ikoni Lauren Southeren. V oddaji sta se skupaj lotila postmodernizma, politične ideologije, ki najeda družino, kot jo poznamo in …
Ker je Tanja Brkić tudi vplivnica na socialnih omrežjih, kjer skuša ozaveščati o vrednotah, ki so ji blizu, sta najprej razkrila, kako je dobila svoj zanimiv nadimek Medusa. Ta izvira iz otroštva, ko jo je dvakrat v dveh dnevih opekla meduza, nato pa se jo je prijel ta vzdevek, ki so ji ga nadeli mladi vrstniki. “Je pa res, da si lahko (nadimek op. a.) vsak po svoje razlaga, tudi s pomočjo grške mitologije),” je odgovorila Brkićeva.
Debato sta nato preusmerila v eno izmed bistvenih političnih dilem, ki ta trenutek prežema svet. To je vprašanje spola. Nekateri namreč trdijo, da je spol raztegljiva kategorija, nekakšna družbena konvencija, odvisna od identifikacije posameznika in ne biološka kategorija, kot je bilo do pred kratkega opredeljeno v znanstveni literaturi in sprejeto v družbi kot dejstvo, odkar pomni zgodovinski spomin človeka.
“Trans ideologija temelji na trditvi, da je spolna identiteta, se pravi notranje občutje, nad ideološkim spolom, da se od njega razlikuje. Marsikdo ne ve, da ta celotna teorija izhaja iz dela enega samega človeka, in sicer Johna Williamsa Moneya, ki je bil seksolog, psiholog. […] Želel je dokazati, da je spol socialni konstrukt, izvajal je zelo krute poskuse na interspolnih dojenčkih, kasneje tudi na zdravemu dečku, ko se mu je ponudila priložnost. Končalo se je katastrofalno. Ta oseba je bila celo življenje depresivna in pri 38 letih storila samomor. To je bil samo začetek. Zdaj poslušamo številne primere tranzicij, ki jih bo vedno več, končale pa se bodo vsakič isto – katastrofalno, ampak takrat bo za marsikoga prepozno,” je povedala v uvodu oddaje.
Sogovornika sta se nato lotila prav posebne zagonetke, in sicer Biščak je svojo sogovornico vprašal, kako to, da je toliko več tranzicij iz moških v žensko kot obratno. Tanja Brkič pravi, da ne gre za to, da “tranzicij iz žensk v moške ni, v bistvu so še pogostejše, sploh pri najstnicah. Motiv je drugačen, najstnice ali ženske želijo zavrniti ženski del sebe, zavračajo sebe. A v njihovem primeru, tudi če gredo skozi hormonsko terapijo in si odrežejo prsi, jih še vedno ne vidimo kot nekakšen lik iz risanke, kot to vidimo moške, ki sedaj tekmujejo v ženskih športih, zmagujejo in dobivajo nagrade za pogumne ženske, čeprav to niso.”
Nato je pojasnila, da moške žene nekaj drugega, in sicer fetišiziranje ženstvenosti, ki pa ne pride na račun “popolne transformacije” (torej kirurške odstranitve genitalij, čeprav je tudi teh vse več). Biščak jo je nato povprašal o zakonodajnih stranpoteh, ki jih je že mogoče opaziti na zahodu. Kot primer je navedel zahtevo, da se zagotovi higienske vložke (za menstruacijo) za moške in ženske, kakor da bi jih moški kadar koli potrebovali. “Resnica je ta, da lahko ima samo ženska menstruacijo, saj ima samo ženska maternico. Je pa res, da sem zasledila, da se sedaj uporabljajo že besedno zvezo – oseba, ki menstruira – kar je samo po sebi besedni genocid,” je odgovorila Brkićeva.
Pod okriljem “prebujenosti” tudi podnebne spremembe
Voditelj oddaje je nato navrgel, da se pod okriljem t. i. prebujenosti ne skriva samo teorija spola, temveč tudi klimatske spremembe. “Še nobena katastrofična napoved se še ni uresničila. Naj omenim, da je podnebna aktivistka Greta Thunberg leta 2018 objavila na Twitterju, da bo človeštvo izbrisano iz obličja sveta zaradi fosilnih goriv. Danes smo leta 2023, pet let kasneje, in smo še vedno tukaj. Kaj je naredila Greta? Isto, kar naredijo vsi podnebni aktivisti. Izbrisala je twit.”
Del takšnega prebujenstva so tudi ilegalne migracije. “To je prišlo tako daleč, da prišleki ne vprašajo nikogar več. Rečejo, jaz bom tukaj ostal, celo več, zahtevajo, da jih avtohtoni oz. staroselci vzdržujejo. “Obstaja zakonit proces, kdo lahko prestopi mejo in kdo lahko ostane. Obstajajo pogoji, ki jih mora vsak, ki želi tukaj ostati, izpolniti. Tega bi se moral držati vsak. Vsak, ki pride v Slovenijo, pride iz neke države, kjer so težave in od njih beži (in te probleme nosi s sabo), in mislim, da Slovenija ni neka socialna ustanova, ki bi morala reševati tuje probleme, saj ima svojih dovolj. Mislim, da mora biti tukaj obojestranska interakcija. Če nekdo naroči blago iz Avstrije, sta imela oba nekaj od tega, tisti, ki je kupil, in tisti, ki je prodal. […] Ko pa nekdo pride nelegalno v tujo državo, ne gre za prostovoljno interakcijo, kar lahko vodi v katastrofo,” je povedala Brkićeva.
Intervju s dr. Mihaličem
V sklopu oddaje je bil opravljen tudi intervju s prof. dr. Rafaelom Mihaličem, ki se je zaradi svojih kritičnih pisanj znašel v nemilosti levice. “V Sloveniji sem znan oz. me imenujejo zanikovalec, ker ne verjamem vsemu, kar se sliši v medijih o koncu sveta zaradi antropogenih segrevanj planeta. Večkrat sem objavil v poljudnih časopisih in revijah ne glede na barvo, reputacijo ali drugo lastnost časopisa. Kdor koli je želel, je dobil moje mnenje. Tako sem objavil v Demokraciji svoje mnenje o slovitem zelenem prehodu, nakar sem brez, da bi kar koli vedel o tem, na spletni strani Univerze v Ljubljani […] zasledil tekst, kjer piše, da gre za odgovor na napačne trditve Rafaela Mihaliča. Odgovor, ki so ga podali trije fiziki, en doktor iz nacionalnega inštituta za biologijo in ena profesorica, doktorica iz fakultete za biokemijo, je bil malo žaljiv, vzet iz konteksta in predvsem, vse njihove argumentacije in trditve sem potem v odgovoru tudi argumentirano pobil. Njihov odgovor je bil pomanjkljiv, napačen,” je povedal in dodal, da je bila njihova argumentacija sramotna in da bi se lahko kot fiziki vprašali, kaj pišejo.
Mihalič je nato razložil, da je zahteval, da se njegov argumentirani odgovor objavi, svojo zahtevo pa je naslovil na vodjo PR službe rektorja univerze. “Potem so se začeli izgovori, da se mora nekoga vprašati. No, po ping pongu, dopisovanju, grožnjah, obljubah se na koncu ni zgodilo nič. Pri vsem skupaj moram pohvaliti vodstvo svoje fakultete, dekana in tajnico, ki sta mi ob tem stala ob strani, bolj kot bi človek lahko pričakoval,” pove dr. Mihalič.
“Proti znanstveni debati nimam nič, ampak da ne smem znanstveno debatirati z nekom, ki po meni pljuva, je pod vsako kritiko,” je povedal in dodal, da je takšno postopanje sramota za slovensko znanost.
Kako sta sogovornika komentirala težave, v katerih se je znašel dr. Mihalič, in tudi kako je rasizem postal priročni krivec za vse, s katerimi se globalna levica ne strinja, lahko vidite v nadaljevanju oddaje.
Vabljeni k ogledu.
Gal Kovač