“Ko to vlado gledaš, ne veš, ali so prišli ali gredo. V osnovi spomina nimajo. Nič jim ni sveto. Norčevanje iz države, za katero so zadolženi, še najlepše kaže, da tega tektonskega dogodka, se pravi prehoda iz starih enopartijskih represivnih totalitarnih časov v demokracijo, ne zaznamujejo,” je bil v oddaji Kdo vam laže kritičen zgodovinar dr. Jože Dežman.
V uvodu tokratne oddaje Kdo vam laže je voditelj Boris Tomašič spomnil, da aprila mineva 35 let od prvih demokratičnih volitev, tri leta od zadnjih nesrečnih volitev, praznujemo pa tudi dan boja proti okupatorju. Na vprašanje gostu, ali je med temi dogodki mogoče poiskati vzporednice, je ta pojasnil, da nam konstrukcija teh simbolnih dogodkov nedvomno kaže, da je bil napad na spomin, na muzej slovenske osamosvojitve in na dan spomina na žrtve komunizma temeljna politika te vlade.
Nimajo občutka za demokracijo, državo in njene svete temelje
Dr. Jože Dežman je bil kritičen, ker vladajočim ni nič sveto. “Norčevanje iz države, za katero so zadolženi, se najlepše kaže v tem, da tega tektonskega dogodka, se pravi prehoda iz starih enopartijskih represivnih totalitarnih časov v demokracijo, ne zaznamujejo,” je kritično izpostavil in dodal, da so prve demokratične volitve prvič pokazale, da imajo Slovenci samoupravnega socializma in komunizma dovolj, in sicer s komunisti vred. “Oni nimajo občutka ne za demokracijo niti za državo; niti za svete temelje te države, kar prve demokratične volitve nedvomno so,” je bil jasen. Trma je precejšnja, saj hkrati verjamejo v komunizem in uživajo kapitalizem, kar se po njegovih besedah kaže v paradoksu boja proti okupatorju. “Komunističnega prevzema oblasti je bilo konec pred petintridesetimi leti. Nedvomno se moramo vseskozi spominjati, da midva danes ne bi mogla govoriti, če ne bi bilo teh volitev,” je izpostavil in dodal, da bi verjetno pristala za rešetkami, če bi se o tem pogovarjala.
Dežman je poudaril, da upor proti okupatorju v ospredje postavlja pojem svobode. “Ta komunistični upor ali stalinistična revolucija ni prinesla svobode. Ta nesvoboda leta 1945 je dokazana z odločitvami Ustavnega sodišča RS in vsem stanjem, kakršno je tedaj bilo,” je izpostavil in dodal, da ni humano enega odstotka prebivalstva pobiti, sedem odstotkov pa spraviti za zapahe. Spomnil je, da je France Bučar napisal, da so bili v tej vojni poraženci bolj ali manj vsi, edini zmagovalec in dobitnik je bila komunistična partija v najvišji vodstveni strukturi. Glavni poraženec je bil in ostal slovenski narod. “Se pravi bilanca upora proti okupatorju,” je ob tem pristavil Tomašičev sogovornik.
Ni šlo za fronto, temveč za apartheid
Pojasnil je, da je OF del ljudskofrontne strategije, ki jo poznamo v Franciji, Španiji, uvožena pa je bila tudi k nam. “Gre za to, da ti pridobiš nekaj zaveznikov in da pod krinko te ljudske fronte izpelješ stalinistično revolucijo.” Spomnil je, da je 2. kongres Komunistične partije leta 1948, ko je partija po treh letih prišla iz ilegale, da lahko demonstrira svojo moč, zatrdila, da je Centralni komite izvršil vse naloge, ki mu jih je postavil prvi kongres Komunistične partije. Če pogledamo manifest Komunistične partije iz Čebin tam piše: “demokratične svoboščine, svoboda združevanja in zborovanja, svoboda tiska in govora, svobodna splošna, neposredna in enaka in tajna volilna pravica, za proletariat svoboda strokovnega delovanja, za kmečke zbornice in druge ustanove, zaščititi male trgovce in obrtnike itd.” “To je to, kar je partija vse po vojni prepovedala. Se pravi je že manifest ustanovnega kongresa Komunistične partije laž. Druga laž je seveda OF. Tu so pa vse krinke za temeljni cilj- izvesti revolucijo”, je bil jasen.
Če bi OF po njegovih besedah res prevzela oblast, ne bi smel biti Josip Broz Tito šef partije, komandant vojske in še kaj, navsezadnje tudi Milan Kučan pri nas ne bi mogel biti predsednik CK pri nas, ne bi torej mogel imeti oblasti. Spomnil je, da so bile vse rente komunistične. 97 odstotkov narodnih herojev je bilo komunistov, skoraj vsi nosilci spomenice so bili komunisti. “Ne vem koliko direktorjev bi lahko našli, ki ne bi bili komunisti, vsi policaji itd. Kje bi bila ta silna OF?”, je izpostavil in dodal, da je preprosto ni bilo, ampak se je dobilo komunistično diktaturo. “Enopartijski ideološko zavezan stalinizmu sistem, ki potem preide pod silo prilik, ko Tita Stalin zbrca iz komunističnega tabora, v samoupravno tragedijo in bankrot. Kje madonca bi iskali svobodo in fronto?! To je sistem, ki razpada stalno sam v sebi”, je navedel in dodal, da so tedaj ljudje bežali na zahod, če si bil veren nisi mogel v režim, če si imel sorodnike, ki so bili med vojno označeni za neprimerne, nisi prišel notri. “Se pravi to ni bila nobena fronta, ampak apartheid s posebnimi formulami. Kriterij družbenopolitične primernosti ali neprimernosti je bil temeljni ključ apartheida”, je bil jasen.
Tomašič je ob tem spomnil, da so bili v času nastanka Protiimperialistične fronte komunisti oziroma njihovi šefi v Moskvi v zelo dobrih odnosih z okupatorjem Hitlerjem, konkretno do napada na Sovjetsko zvezo. “V tej partiji je bila pripadnost liniji neusmiljena. Kdorkoli bi poskušal malo po svoje razmišljati, je lahko glavo izgubil. To je osnovna značilnost partijskega življenja do konca”, je pristavil Dežman in spomnil, da je 22. junija 1941 prišlo do spremembe, ko začnejo nacionalsocialisti preganjati komuniste kot sovražnike. “To jih prisili v odpor,” je pojasnil in dodal, da je imel okupator v tem silnem boju precej manj izgub.
Dežman je v oddaji spomnil, da je 22. julija 1941 komunist Miha Novak pod Tacnom sestrelil s kolesa orožnika Franca Žnidaršiča. “Se pravi to je prvi komunistični strel na Slovenca ali začetek državljanske vojne, ki je bil razglašen z zakonom za dan vstaje slovenskega naroda proti okupatorju“, je izpostavil in dal vedeti, da gre za ironijo. Žnidaršič je napad sicer preživel, oba sinova sta šla v partizane, on pa je na odkritju spomenika držal borčevsko zastavo, ker je po njegovih besedah leta 1945 svojega takratnega orožniškega kolega potunkal, da je ta dobil 10 let aresta namesto njega. “Dražgoše, decembrska vstaja, se začne z umorom devetih Slovencev. Poletna vstaja z umorom približno tisoč Slovencev. Ni drugega kot upreti se. Ta upor, kar je pa Jože Možina imenitno raziskal, kaže samo na to, v kakšnem krču smo, ko o teh stvareh razmišljamo“, je izpostavil in dodal, da je to eno impozantno divje dogajanje. “Če imamo Slovenci 2 procenta mrtvih v državljanski vojni, se pravi 30 tisoč, 25 tisoč pobije komunistična stran, 5 tisoč protikomunistična stran, je to tako kot v ZDA v njihovi državljanski vojni in tako kot v Španiji v njihovi državljanski vojni”, je pojasnil in dodal, da gre tukaj za neznosno breme, o katerem se moramo vseskozi pogovarjati in sodi v razmislek ali je bil ta tip upora, ki smo ga doživeli, najbolj razumen na tem svetu.
Paglavsko izživljanje župana Jankovića
“Mi smo vseskozi živeli v eni šabloni, da Slovenci množično drejo v partizane in da na vseh straneh v silnih množicah padajo Nemci, Madžari, Italijani, vse kar leze in gre po tej zemlji. V tem silnem kaosu, silnem človeškem trpljenju, vidimo, da temeljni cilj je bilo neusmiljeno žrtvovanje lastnega naroda”, je pojasnil Dežman in dodal, da ne gre samo za izzivanja, ki prinesejo nesrečo civilistom, gre za grozovite izgube partizanske strani. Dežman je povedal, da se moramo zavedati, da je Slovenija leta 1945 neznosno uničena, skoraj 7 procentov mrtvih. “To je katastrofa, na vse to pa se potem začne še povojno izživljanje. Narobe je bilo če si bil na napačni strani, če si bil na pravi strani se je pričel neizprosen boj za rente, privilegije itd. Tega pečata se nismo znebili. To kar dela župan Zoran Janković v Ljubljani, je apartheid. Apartheid med živimi in mrtvimi želi potegniti naprej”, je izpostavil.
Podal je kritiko nad tem, da trdi, da je Ljubljana mesto heroj. “Kakšen heroj, ko gre zares, ko gestapo in domobranci začnejo po kapitulaciji Italije Ljubljano čistiti, vsi hrabri moški pobegnejo, pustijo Leopoldino Mekino kot partijsko sekretarko. Prva žrtev komunističnega nasilja v Ljubljani po svobodi je partijska sekretarka Mekina. Se vidi, da se človeku žvižga za žive in za mrtve in da ponavlja šablona, ki misli, da se jo da še naprej ohranjati”, je bil kritičen in dodal, da bi se morali pogovarjati o tem ali smo skupnost, ki je sposobna mrtve pokopat? Izzivanje Jankovića je po mnenju Dežmana paglavsko, pri čemer je izrazil kritiko, da je Danilo Türk postal častni občan. “On je 2009 rekel, da je Huda jama drugorazredna tema, zato, ker je to predmet politične manipulacije. Se pravi, če odkriješ resnico, si manipulator. Janković je v tem srbskem svetu čaščena oseba in v tem srbskem svetu zanikajo Srebrenico. Se pravi daš skupaj Vučića in Türka in imaš ta svet, kjer se zanika zločine, kjer se mrtve ne pokoplje.”
Zločini v Sloveniji in drugod po Jugoslaviji so najhujši zločini po II. svetovni vojni v Evropi
V oddaji se je spomnilo, da imamo v Sloveniji proti 800 morišč. Tomašič je izrazil ob tem kritiko, ker naš politični vrh zmore pieteto, ko gre za Srebrenico ali Gazo, ne pa tudi za pokop naših ljudi, ne najde se ne časa, prostora, kot tudi ne denarja.
“Zločini v Sloveniji in tudi drugod po Jugoslaviji so najhujši zločini po II. svetovni vojni v Evropi. Že samo, če bi bilo samo teh 3450 umorjenih slovenskih vojnih ujetnikov v Jami v Macesnovi gorici, je to največji bratomor v slovenski zgodovini. Ker je bil ključ ta, da vsak pobije svoje, gre za največji hrvaški bratomor, največji srbski bratomor, tudi črnogorski navsezadnje”, je pojasnil Dežman.
Ta množični umor vojnih ujetnikov in civilistov kot vojni zločin in zločin proti človečnosti je po besedah Dežmana najbolj briljantno izpeljana operacija Titove jugoslovanske armade. To je bilo namreč izpeljano v ekstremnih razmerah, potrebi so bili desettisoči, izbrati je bilo potrebno lokacije, to zakriti. Na vprašanje, če so slovenski komunisti vedeli, kaj se dogaja, je povedal, da seveda. “Če bo mir, če bo demokracija, bomo prišli k zdravi pameti. Zdravljenje poteka”, je zaključil.
Ž. N.