Janez Janša je nastopil na priljubljenem podkastu Klemna Selakoviča, v katerem je v poglobljenem pogovoru podal kar nekaj filozofskih iztočnic, ki jih je sposoben malokateri slovenski politik. Podkast si je do zdaj ogledalo že 30 tisoč uporabnikov YouTuba, kar predstavlja več kot naklada katerega koli slovenskega tiskanega medija in kaže na moč novih medijev, s katerimi lahko tudi do zdaj v mainstreamu utišani glasovi povedo svojo resnico.
Dotaknila sta se tem, ki se ključno dotikajo trenutnega globalnega stanja, kot so globalne spremembe in z njimi povezan zeleni prehod, s tem povezano nazadovanje Evrope, razpravljala pa sta tudi o večni dihotomiji med kapitalizmom in socializmom.
O socializmu in kapitalizmu
Janša je najprej na zelo jasen način opisal dve ideologiji, ki sta krojili usodo Evrope. Socializem, ki se trudi doseči enakost, a uspe doseči le enakost v revščini. V sistemih, ki so uveljavljali socialistično doktrino, je večina postala revna. Le tista peščica na vrhu je postala bogata. Janša pravilno identificira, da se je to zgodilo zaradi načela enakosti in ne kljub načelu enakosti. V kapitalizmu pa se je vzpostavljala različnost, ampak različnost v bogastvu – večina ljudi v kapitalizmu je srednji in višji razred. Kot izpostavlja, je bolje biti različen v bogastvu kot enak v revščini. Socializem je po njegovem sicer v svojih ciljih uspel ljudi narediti bolj enake, a zopet le bolj enake v revščini.
El Salvador in (Mileijevo) Argentino vidi v tem pogledu kot nek povratek v normalnost. Poraz te (socialistične) ideologije na volitvah – predvsem v ZDA – se mu zdi velika stvar. Po njegovem ne bi prišlo do tako izrazitega poraza socializma, če bi zadeva ostala v mejah socializem – kapitalizem, revni – bogati. Do takšnega silovitega upora je prišlo, ker se je nova levica s svojo ideologijo začela opirati na neznanstvene temelje, ki so jih pripeljali do absurdov (npr. spol kot socialna kategorija). Poudarja tudi, da politiki na levici v resnici sami ideologiji ne verjamejo, a ponavljajo dogmo, ker je ta postala mainstream. Po njegovem gre pri “pohodu skozi institucije”, ki ga omenja tudi Gramsci za usklajeno mednarodno delovanje, ki je opisano v knjigi Sao Paulo Forum Alexandra Pena Escluse. Protiznanstvenost pa se je nakopičila do te mere, da je začela ideologija dajati tudi negativne ekonomske rezultate.
Zablode zelenega prehoda
Janša izpostavlja, da se v EU taka ideologija najbolj izrazito vidi v t. i. politiki zelenega prehoda. Ekologija je postala del kulturnega marksizma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot tema, kjer je možno stvari obračati in manipulirati. Iz ekologije so naredili religijo.
Pri tem Janša poudarja, da klimatske spremembe obstajajo, ne strinja pa se s tem, da se izpusti ogljikovega dioksida razglasijo za glavnega sovražnika in se potem razpiše CO2 kupone, s katerimi se trguje – to bi imelo smisel v Pekingu, kjer je izpust C02 tako velik, da vpliva na kakovost zraka, v EU pa je to norost. EU namreč imitira le 10 % svetovnega izpusta CO2. Škodili bomo sami sebi, rešili pa ne bomo ničesar, je prepričan Janša.
Nima sicer povsem negativnega pogleda na zeleni prehod, marsikaj se da namreč proizvajati na naravi bolj prijazen način. Vsi imamo radi čisti zrak, čisto vodo, urejene površine … a neumno je iz tega narediti religijo in z državnimi subvencijami protitržno uravnavati ponudno in povpraševanje, še posebej zato, ker to počne le manjši del planeta. V okviru tega se Janša ne strinja z okoljevarstvenimi roki, npr. s prepovedjo uporabe motorjev na notranje izgorevanje.
Pri tem se dotakne tudi Kitajske, ki se po njegovem podnebnih sprememb loteva “s figo v žepu” – čeprav so Evropsko unijo zelo vzpodbujali k sprejemanju ostrih ekoloških standardov in obljubljali, da bodo sami naredili enako, se to ni zgodilo. Kitajska je na podlagi okoljskih omejitev v EU zaslužila na tisoče milijard evrov. Mi smo na primer nehali proizvajati in uporabljati premog, oni so ga dobili ceneje in začeli graditi termoelektrarne, vedeli so, koliko sončnih panelov bo potrebovala EU in so jih zato začeli na široko proizvajati, prav tako so zakupili rudnike redkih kovin (Afrika, Afganistan), npr. litija, ki je nujno potreben za izdelavo električnih vozil. Vse te stvari so predvideli vnaprej.
Propad regulatorne Evrope, vzpon inovativnih ZDA
Janša izpostavlja, da je bil leta 2008 BDP evroobmočja približno enak, kot je danes. V ZDA pa je večji za 45 %. Pri Kitajski bi bilo to razmerje še bistveno višje. ZDA in EU sta bili takrat primerljivi, v teh dveh desetletjih pa je Amerika imela bazični poudarek na inovacijah, Evropa pa na regulacijah. Stvar je prišla do takšnega absurda, da mora EU deregulirati in se znebiti škodljivih predpisov, kar se tiče zelenega prehoda. Besedo equality (enakost) mora zamenjati beseda meritokracija – več delaš, več vlagaš v razvoj, večje možnosti za uspeh imaš. V EU se je vedno govorilo o socialnem gospodarstvu kot korektivu. A ta korektiv je postajal mainstrem.
V naslednjem mandatu pa napoveduje drastično debirokratizacijo v slogu Muskovega DOGE tudi v Sloveniji.
Obdelala sta tudi druge zanimive teme o svobodi govora, digitalizaciji medijev, aktualnih političnih dogajanjih in tudi Janševi politični karieri.
I. K.