Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu je odločilo, da imajo države pravico razpustiti ali zavrniti registracijo strank, ki se ne distancirajo od nekdanjih komunističnih strank. Razpustitev le teh razumejo kot nujno za demokratično družbo. Senat sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice je zahtevo Komunistične partije Romunije za registracijo zavrgel in odločil v prid romunskim oblastem, ki so registracijo zavrnile z utemeljitvijo, da je njena platforma v nasprotju z zakonodajo o političnih strankah. Romunska država je namreč trdila, da obstaja resnična nevarnost, da Komunistična partija Romunije spodkopava demokratične vrednote, saj se nikakor ni hotela distancirati od nekdanje romunske komunistične stranke. Kot je znano so nekatere slovenske parlamentarne stranke še vedno ne želijo distancirati od enega izmed totalitarizmov- komunizma, zato se poraja vprašanje, kakšen vpliv bi ta sodba lahko imela na dogajanja na slovenskem političnem parketu.
Profesor na pravni fakulteti v Ljubljani Sašo Zagorc je prepričan, da nikakor ne gre za zgodovinski dosežek in, da je Evropsko sodišče za človekove pravice o omejitvah registracije takšnih strank v postkomunističnih državah že večkrat odločalo. Dolgoletni sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice Boštjan M. Zupančič je za Nova24TV komentiral, da to ne drži, ker sodišče citira samo neko turško odločbo iz leta 1998 in odločbo glede Romunije. Povedal je, da so tri instance romunskih sodišč odločale o tem ali je ta stranka zaradi svojega programa in zaradi svojega članstva dopustna ali ni.
Po besedah Zupančiča gre za odločbo o dopustnosti te pritožbe. Sodišče je v komiteju treh sodnikov, kar je običajno za odločanje o rutinskih zadevah, odločilo, da ta pritožba za Evropsko sodišče za človekove pravice ni dopustna, sprejemljiva. “Stvar je bila z levo roko pometena pod preprogo, ker je že prej obstajala neka odločba glede istega problema v Romuniji, kjer je ta stranka z istim članstvom in s podobnim imenom že poskušala doseči enako kot stranka v tem primeru in je tudi prodrla do Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer je le to odločalo. Zadeva je tako že bila presojana pod drugačnimi, ampak identičnimi oziroma podobnimi okoliščinami. S tem je stvar brezpredmetna,” je zatrdil Zupančič.
V nadaljevanju je dejal, da sam ne ve, če Zagorc zna francosko. “Zadeva je hujša kot če bi bila to odločba, če bi bila to sodba. Zadeva je a priori odklonjena, ker tak komite treh sodnikov odloča samo o zadevah, ki so že a priori nesprejemljive, nedopustne, ker je o njih že bilo odločano. O podobni zadevi je že bilo odločano. Ta komite je torej samo potrdil to kar je sodišče že v prejšnji odločbi že odločilo,” je povedal Zupančič in dodal, da ni res, da je bilo teh odločb veliko. Zadnja je bila namreč sprejeta leta 1998 vizavi Turčiji. “Tam je šlo za drugo stvar. Šlo je za islamistično stranko, tukaj pa izrecno poudarjajo to kar pravi Levica, da je torej nacionalizacija premoženja nedopustna.”
Ker Zagorc trdi, da ta razsodba še ne pomeni, da je ustanovitev stranke, temelječe na komunistični doktrini, prepovedana sama po sebi, je na to Zupančič komentiral, da to ne drži. Ravno nasprotno je. “Nastajanje takšne stranke je prepovedano, ker ima program, ki med drugim propagira tisto, kar propagiral Luka Mesec in njegova stranka- nacionalizacijo zasebnega premoženja. To ali je to stranka v nastajanju ali stranka, ki je že ustanovljena je nonsense. Ta stranka sploh ni nastala, ker so njeno nastajanje so preprečile tri sodne instance v Romuniji. To je hujše kot če bi “skensali” neko stranko, ki že obstaja,” poudarja.
Ta sodba ima pomen za slovenski pravni red
Na vprašanje ali je na podlagi navedenega moč sklepati, da lahko ima ta sodba kakršnikoli efekt za slovenski pravni red, je Zupančič odgovoril, da bi pravno vprašanje postalo relevantno šele, če bi vlada prepovedala nadaljnji obstoj strank SD in Levice. “Če bi vlada prepovedala nadaljnji obstoj strank Levica in SD in bi to potrdile slovenske sodne instance, bi se lahko pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ti bi morali citirati to odločbo komiteja treh sodnikov, na podoben način kot so citirali v romunskem primeru.”
Zupančič sicer poudarja, da ta sodba ima pomen za slovenski pravni red. Ustavno sodišče je namreč a priori vezano na odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice. “Vprašanje je, če je ta garnitura na Ustavnem sodišču RS sposobna, zmožna in pripravljena precedens iz Strasbourga vzeti v obzir,” je pojasnil Zupančič.
V oddaji Tema dneva pa je Zupančič spregovoril tudi okrog afere Masleša. Po dolgotrajnem molku je namreč spregovoril predsednik sodišča Damijan Florjančič, ki je izjavil, da je izobrazba vrhovnega sodnika Masleše “zaupne narave” in da je potrebno soglasje sodnika. “Če se pojavi utemeljen sum, da eden od sodnikov kateregakoli sodnika nima zahtevanih pravnih kvalifikacij, bi moral v prvi vrsti skočiti minister za pravosodje.”
Ta sodnik bi moral po prepričanju Zupančiča svojo diplomo pokazati “Če me policist ustavi in vpraša za vozniško dovoljenje, sem ga dolžan pokazati. Lahko bi rekel, saj vam lahko dokažem, da znam voziti. Potrebno je razumeti, da je vozniško dovoljenje javna listina, ki sem jo v taki situaciji dolžan pokazati potem, ko je nastal sum, da ne znam šofirati.” Prepričan je, da bi moral Masleša odgovoriti na novinarska vprašanja v zvezi z diplomo. “Če ne odgovori, ker je v takem kontekstu dokazno breme na njen, potem se se predpostavlja, da teh dokumentov nima. Če mene vprašate, kaj se dogaja, se dogaja to, da računajo s tem, da bo šel Masleša v pokoj in da bo s tem postala stvar pravno irelevantna. Ampak ne bo.” Masleša je namreč po besedah Zupančiča sodeloval v številnih odločbah sodeloval v sodnem senatu, včasih kot član, dostikrat kot predsednik. “Te sodne odločbe, kjer je imel on pravico glasovanja, so sedaj postavljene pod vprašaj. Ne gre za to ali ima diplomo ali ne, ali bo čez mesec ali dva v pokoju, gre za to, da gre za izrazit napad na legitimiteto Ustavnega sodišča RS oziroma vseh tistih sodnih instanc, kjer je Masleša tako ali drugače sodeloval”.
Nina Žoher