Na današnji dan pred devetindvajsetimi leti je padel berlinski zid, ki ni predstavljal le ločnice med dvema deloma Nemčije, ampak je v času hladne vojne predstavljal tudi razdelitev sveta na Vzhod in Zahod. Razdelitev Berlina je nazorno pokazala na razlike med demokratičnim političnim sistemom z uspešnim tržnim gospodarstvom v Zahodni Nemčiji in avtoritativnim političnim sistemom s planskim sovjetskim gospodarstvom v Vzhodni Nemčiji, ki je kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, zato ni nenavadno, da so prebivalci vzhodnega dela z zavistjo gledali na gospodarske uspehe zahodnega dela Nemčije, torej tako imenovanega drugega bloka, in si prizadevali za pobeg v zahodni del mesta.
Vse, ki so poskušali pribežati iz vzhodnega v zahodni del Berlina, so ali zaprli ali pa so pri tem celo izgubili življenje. Petletna raziskava berlinske Svobodne univerze je razkrila, da je na notranjih mejah Vzhodne in Zahodne Nemčije umrlo 327 ljudi, tako iz Vzhodne kot tudi Zahodne Nemčije, od katerih je bilo 80 odstotkov mlajših od 35 let. Najmlajša žrtev je bil šestmesečni Emanuel Holzhauer, ki je umrl zaradi zadušitve, poleg svojih staršev, ki so se poskušali v prtljažniku avtomobila pretihotapiti v Zahodno Nemčijo. Vodja projekta profesor Klaus Schröder je izpostavil, da so bile te meje še bolj brutalne kot berlinski zid, in dodal, da je veliko ljudi izkrvavelo prav zaradi nevidnih kopenskih min. Drugi projekt iz leta 2009 pa je razkril, da je bilo ob berlinskem zidu ubitih vsaj 139 ljudi.
S padcem berlinskega zidu se je razkrojila tudi komunistična oblast v Vzhodni Nemčiji
Skupaj z zidom se je razkrojila tudi komunistična oblast v Vzhodni Nemčiji, potem ko so bile v Nemški demokratični republiki marca 1990 izvedene prve svobodne volitve, so se pričela pogajanja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, ki so privedla do podpisa Pogodbe o združitvi. Pogajanja so vodila do sklenitve Pogodbe dva plus štiri, ki je združeni Nemčiji podelila suverenost, o uradni združitvi pa govorimo 3. oktobra 1990, ko so se vzhodni del Berlina in pet vzhodnih zveznih dežel (Mecklenburg-Predpomorjanska, Saška, Brandenburg, Saška-Anhalt in Turingija) uradno pridružili Zvezni republiki Nemčiji.
Statistika smrtnih žrtev komunizma je grozljiva
Čeprav je Sovjetska zveza v očeh večine diskreditirana že vrsto let, je tudi zdaj težko dojeti obseg agonije, ki jo je povzročila brutalna ideologija kolektivizma. Črna knjiga komunizma, ki jo je leta 1997 napisalo več evropskih in ameriških akademikov, izpostavlja, da so genocidi, zunajsodne usmrtitve, deportacije in lakota privedli do 94 milijonov smrtnih žrtev, kar ni možno zanemariti. Za primerjavo: Stéphane Courtois iz Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje poudarja, da je med letoma 1825 in 1917 carski režim Rusije izvedel 6.321 političnih usmrtitev.
Pri tem pa je treba navesti tudi grozljivo statistiko, in sicer, da je zaradi komunizma od novembra 1917, ko so komunisti prišli na oblast v Rusiji, do sredine devetdesetih let, ko je v Severni Koreji kosila lakota, umrlo vsaj 154 ljudi vsako uro, kar znese več kot 100 milijonov mrtvih. Iz tega razloga je res težko razmeti, kako je možno, da v naši državi tako opevajo komunizem, pri tem pa namerno zanemarjajo represijo in nasilje, ki so ga diktatorji izvajali nad svojimi političnimi nasprotniki in različno mislečimi ljudi z namenom ohranjanja kulta osebnosti.
Nina Žoher