V jugozahodnem Tihem oceanu, na otoku Nauru, le nekoliko večjem od Vatikana ali Monaka, se nahaja kamp za migrante. Nastanjeni v kampu poročajo, da živijo v strašljivih pogojih, kjer se vsakodnevno soočajo s fizičnim in psihičnim nasiljem ter spolnimi zlorabami, tudi otrok. Tamkajšnja vlada in avstralska novinarka, ki je obiskala kamp, pa pokažeta drugačno sliko. Sicer obupane migrante, ki živijo v (delno) klimatiziranem naselju, od koder lahko poljubno odhajajo in prihajajo.
Nauru je 21 kvadratnih kilometrov velik otok ovalne oblike. Nekoč nemška kolonija, kasneje pod okriljem Avstralije, Nove Zelandije in Velike Britanije, od leta 1968 pa samostojna republika. Nekoč bogata zaradi rudnikov fosfata, kasneje pa obubožana zaradi pretiranega kopa, ki je pripeljal do okoljske katastrofe in milijonskih dolgov. Otok naj bi bil danes znan kot davčna oaza in posledično “pralnica denarja”, tako vsaj Wikipedia. Že štiri leta pa za mnoge migrante tudi “otoški zapor”, kot ga imenujejo pribežniki iz Siriije in drugod.
Klima v “peklenski luknji”
5-mesečna raziskava novinarke avstralskega kanala 9 je razkrila marsikaj pomenljivega o otoku, ki so ga pro-begunski politiki v Avstraliji pogosto imenovali kar “peklenska luknja”. V kampu so migranti razdeljeni v tri skupine: odrasli samski moški, odrasle samske ženske in družine. Skupno, na enem mestu, 468 ljudi, ki lahko prostovoljno pridejo in odidejo iz kampa, kadar želijo. Pri vstopu oz. izstopu imajo le obvezen varnostni pregled.
Mnogi med njimi že nekaj mesecev živijo v zgledno urejenih kontejnerjih s kuhinjo, sanitarijami, klimo in tv. Nekateri pa še vedno v zatohlih šotorih s plesnivo streho. Vsi pa imajo urejeno prehrano trikrat na dan. Otroci lahko, če želijo hodijo v šole. Mnogi se pouka ne veselijo. Ena deklica je povedala, da jo v šoli cukajo za lase, druga pravi, da jo zmerjajo, tretja, da so ji vrgli svinčnik v obraz. Pritožbe pri učitelju in ravnatelju po njihovih besedah ne obrodijo sadov. Stanje ostaja enako; pravijo, da je “težko” in “hudo”.
Dokumenti iz Naura pričajo o zlorabah otrok
The Guardian je včeraj objavil poročilo, iz katerega so razvidni napadi, spolne zlorabe, samouničevalno vedenje, zlorabe otrok prebivalcev kampa v času od maja 2013 do oktobra 2015. Več kot polovica prijavljenih primerov – 1086 od 2116 – jih opisuje zlorabe, vezane na otroke.
Nek stražar naj bi oklofutal mlajšega dečka, spet drug zahteval spolne usluge od dekleta, ki se je namesto 2 minuti, želela tuširati nekoliko dlje. Tudi sicer naj bi varnostniki redno opazovali dečke in deklice pri tuširanju. Neka druga je ponudila stražarjem možnost, da “ji vtaknejo prste v vagino”, druga je z gesto nakazala, naj jo “spodaj porežejo”, spet druga si je zašila skupaj ustnici.
Poročila vsebujejo različne opise očitno traumatiziranih otrok. 7 jih je bilo spolno zlorabljenih, 59 napadenih, 30 otrok se je na različne načine poškodovalo samih, 159 pa jih je grozilo, da se bodo poškodovali. Prijave so podali otočani, ki so dnevno v neposrednem stiku s pribežniki: osebje, ki dela v kampu, policisti, učitelji, zdravstveni delavci in drugi uradniki, odgovorni za prosilce za azil na otoku.
Migranti Avstralce drago stanejo
The Guardian je objavil poročila zato, ker menijo, da imajo Avstralci pravico vedeti več o režimu na centrih Nauru in Manus, ki stanejo avstralske davkoplačevalce 1,2 milijarde dolarjev letno.
Dokumenti so prišli v javnosti v času, ko je avstralski premier Malcolm Turnbull napovedal obsežno preiskavo. “Malcolm je morda nekoliko boljši človek od Abotta, ampak Tony Abbott in Scott Morrison ter njima podobni, bi nas brez pomislekov pustili v oceanu”, ocenjuje 24-letnik, ki je avstralski novinarki potožil, da je v depresiji, ker je bil vajen teči in se rekreirati, v kampu pa si je na peščenih tleh posutih s kamni, uničil koleno. “Tukaj nimamo nobenih človekovih pravic, opravka imamo z rasisti”, je še komentiral.
Nek drug prebivalec kampa pogreša sprehode po parku, obisk kina. “Ne maram Avstralije, druge države so boljše. Že tri leta sem tukaj, dovolj sem povedal, dovolj dolgo že čakam. Utrujen sem, moji otroci so utrujeni, vsi smo že utrujeni od tega čakanja.”
“Poročila sem se, ker sem se bala”
Dekle iz dokumentarnega filma avstralske novinarke pripoveduje: “Že prej sem sovražila vse moške, ampak tukaj sem se poročila, ker je situacija zelo slaba.
Saj je tudi na Šri Lanki hudo, ampak tam zaradi vojske. Tukaj pa je problem prav vse. Že na Božičnem otoku sem imela slabo izkušnjo, tukaj pa spet.
Na tem otoku živijo zelo slabi ljudje, pa tudi v kampu so slabi ljudje. Samske ženske tukaj sploh ne morejo živeti.”
“Tukaj si ne moremo ustvariti nobene prihodnosti”
Pribežnike skrbi prihodnost. “To je majhen otok, kako naj si tukaj ustvarimo prihodnost? Poročen sem, doma sem pustil ženo in otroke. Že tri leta sem tukaj na tem otoku in nič ne vem o svoji družini. Sem pa jih ne morem pripeljati. To ni človeško”, zaključi Pakistanec. Pove še, da se čutijo ujetnike v kampu zato, ker si (po sedmi uri zvečer) ne upajo ven, v mesto. “Tam nas zmerjajo, psujejo, kradejo nam kolesa … Ne počutim se varnega.”
Begunci v avstralskih azilnih centrih na tihomorskih otokih, ki trdijo, da so žrtve spolnih napadov, lažejo, da bi v Avstraliji dobili status begunca, je v odzivu na poročila o spolnih zlorabah dejal avstralski minister za priseljevanje Peter Dutton. Po njegovih besedah gre v številnih primerih za lažne obtožbe, s katerimi skušajo ljudje, ki so plačali tihotapcem, da bi prišli v Avstralijo, vstopiti v državo. “Nekateri so šli celo tako daleč, da so se samopoškodovali ali se zažgali, da bi prišli v Avstralijo in zagotovo so nekatere obtožbe lažne,” je za sydneyjski radio 2GB dejal Dutton. Dodal pa je, da avstralska vlada ne bi trpela zlorab v azilnih centrih. (STA)
Oblast na otoku vse zanika: “Migranti nam grozijo!”
Predsednik republike Nauru Baron Divavesi Waqa zanika vse očitke, na vprašanja avstralske novinarke pa odgovarja: “Za pribežnike lepo skrbimo. Vemo, da si nekateri želijo biti kje drugje, ampak to se ne da tako preprosto urediti. Trudimo se, da bi tudi v šolah lepo poskrbeli za otroke, ampak, če ne hodijo k pouku, je to njihova svobodna odločitev. Razumem, da so lahko po dveh, treh letih bivanja v kampu razočarani, ampak ne pozabimo, da so v kakšnih drugih deželah begunci tudi po več generacij.”
Predsednik Waqa novinarki pokaže še pismo, ki naj bi ga na urad naslovili prav migranti, ki prebivajo v kampu. “Nismo prišli na otok Nauru, da bi prosili za azil. Ne zadržujte nas tukaj. Izvolite takšne politike, takšno vlado, ki bo razumela, da hočemo iz otoka. Sicer bomo požgali ta kamp, vaše hiše, vaše družine, vaše otroke, ves otok Nauru.”
Na vprašanja o tem ali je bila z vlado dogovorjena za snemanje oz. ali je kakorkoli drugače sodelovala z njo, novinarka odgovarja ob koncu video posnetka. Vse takšne navedbe demantira.
Vesna Vilčnik