Znana je mantra, ki jo podporniki priseljevanja migrantov v Evropo ves čas zagovarjajo. “Potrebno je poskrbeti za uboge begunce,” pravijo. Pogosto celo trdijo, da so tudi sami pripravljeni vzeti ubogega “begunca” pod lastno streho. Pri enem od švedskih alternativnih medijev so se odločili, da trditve mimoidočih postavijo na preizkušnjo.
Začelo se je dovolj nedolžno, vprašanje, ki so si ga zastavili pri Samhällsnyttu, je bilo: “Ali bi ljudje res sprejeli imigrante v svoje domove?” Odgovori vseh mimoidočih, ki so si vzeli čas, da bi delili svoj poglede, so bili seveda pritrdilni.
Eden za drugim so zatrjevali, da je migrantska kriza, ki je doletela Evropo in posledično Švedsko, nekaj, za kar mora poskrbeti država, in da je tem ljudem potrebno pomagati.“Mislim, da bi to morali izpeljati bolje, a se mi ne zdi, da bi jih morali v državo spustiti manj,” je povedala ena od vprašanih. “Zdi se mi, da je bilo v redu. Moramo poskrbeti za ljudi, ki to potrebujejo,” je menila starejša ženska.
Bi sprejeli begunca v svoj dom?
Na vprašanje, ali je dobro ali slabo, da Švedska sprejema begunce in mladoletnike brez spremstva, so Švedi z veseljem zatrjevali, da dobro. “Mislim, da je dobro, mislim, da je pomembno, absolutno,” je zatrjeval švedski študent. Ravno tako so bili vprašani prepričani, da ima Švedska dovolj prostora za nastanitev vseh migrantov. “Da, verjamem, da imamo v primerjavi z drugimi državami dovolj prostora,” je trdila ena od vprašanih.
Potem je prišlo na vrsto pravo vprašanje: “Ali bi morali ljudje, ki živijo na Švedskem, sprejeti begunce v svoje domove?” Vsi vprašani so pritrdili. Na tej točki jim je novinar predstavil “ubogega begunca Alija, ki išče dom”. Naenkrat soočeni s predlogom, da bi tujca sprejeli v svoje domovanje, niso bili več tako navdušeni.
Izgovori se vrstijo
Še maloprej tako goreči podporniki priseljevanja migrantov so se znašli v precepu. Po eni strani jim je njihova indoktrinacija nalagala, da morajo podpirati priseljevanje tujcev, a njihova reakcija na idejo, da bi sami vzeli tujca k sebi domov, jih je izdajala. Eden za drugim so iskali izgovore. Nimam dovolj prostora, ravno se odpravljam na potovanje, živim s sostanovalci in ne vem, ali bi se strinjali, ne živim na svojem, sem pri starših, hčerka je bolna. Izgovorov nič koliko, nihče pa ni bil pripravljen vzeti “ubogega begunca” pod svojo lastno streho. Tako kot ničkolikokrat se tudi tokrat pri levoliberalih izkaže, da so jih polna usta leporečja, ko pa je potrebno preiti od besed k dejanjem in na lastnem primeru dokazati svoja prepričanja, takrat pa zatajijo.
Ivan Šokić