Na hrvaškem otočju Palagruža divja jugo s posameznimi sunki vetra, ki dosežejo hitrost tudi po 146 kilometrov na uro. Ivo Šain in Tomislav Žuvela sta svetilničarja, ki s svojim poklicem nadaljujeta družinsko tradicijo. Te dni v nekaterih tujih medijih poročata o štiri do šest metrskih valovih, ki neusmiljeno butajo ob skalnato obalo otokov. V takih peklenskih razmerah se na odprtem morju ne želi znajti nihče, brez dvoma pa tudi svetilničarjema, ki sta na neprijazno vreme sicer navajena, niti na obali ni prav prijetno.
Palagruža je sicer otočje, ki leži naprej od Lastova, praktično na pol poti do italijanske obale. Gre za skupino skalnatih otokov, na katerih se tudi morjeplovci ne ustavijo prav pogosto, saj so pobočja otokov zelo strma, kar pomeni, da ni varnih privezov, pa tudi voda je tam okoli zelo globoka. Tako je praktično edino primerno sidrišče edino na jugovzhodni strani Velike Palagruže, dve sidrišči pa sta še na Mali Palagruži. Med določenimi otoki tega otočja so številne čeri, ki onemogočajo varno plovbo, sidrišča pa tudi niso ravno zaščitena pred vetrom, zato je ob napovedi slabega vremena sidranje tam odsvetovano.
Na vrhu Velike Palagruže stoji svetilnik, ki so ga zgradili leta 1875, menda po navodilih cesarja Franca Jožefa. Ta svetilnik ima svetilniško posadko, kar je v teh letih precej nenavadno, saj bolj ali manj vsi svetilniki delujejo brez prisotnosti svetilničarjev. Palagružo naj bi odkrili že antični Grki, prav Velika Palagruža naj bi bila Diomedov otok. Diomed je bil ahajski junak iz trojanske vojne, o katerem sta pisala tudi Homer in Dante Alighieri. Po nekaterih pripovedovanjih, naj bi bil na tem otoku celo pokopan.
Sara Bertoncelj