V tokratni oddaji Beremo je voditelj Metod Berlec gostil Mitjo Ferenca, slovenskega zgodovinarja in univerzitetnega profesorja za novejšo zgodovino, ki pravi, da je ljubezen do zgodovine podedoval po očetu, ki je bil prav tako zgodovinar. Je tudi pevec popularne skupine Prifarski muzikanti, to pa ima po mami, pravi. Napisal je več knjig, monografij, doktoriral pa je s temo Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev.
O svojem delu oziroma kako je prišlo do tega, da je pred stoletji nastal ta velik nemški jezikovni otok znotraj slovenskega narodnostnega ozemlja, je dejal, da so si tedanji lastniki, ki so postali lastniki tudi Kočevske, želeli s selitvijo svojih podložnikov s Tirolskega in Koroškega naseliti ta prostor in od njega pridobivati koristi, ki bi jim podložniki dajali, Kočevska je bila eden redkih, če ne celo edini večji prostor v Sloveniji, ki v 14. stoletju ni bil naseljen. Tu so naselili svoje podložnike, živeli na tem območju 600 let, do okupacije 1941 leta, ko jih je nacistični režim tudi z lažnimi obljubami in z vodstvom te manjšine prepričeval, naj se preselijo v meje bodočega rajha. “To je območje Sevnica, Krško, Brežice, kot veste spodnja Štajerska in Gorenjska sta bili predvideni, da bosta postali del Nemčije. Na žalost se je vsaj za večino njihova pot, odločilo se jih je 95 odstotkov za preselitev, končala prek taborišč in sedaj so potomci razkropljeni vsepovsod po svetu.”
Mitja Ferenc se med drugim že leta ukvarja s prikritimi grobišči oziroma morišči, kjer ležijo žrtve povojnih pobojev. Danes je že jasno, kdo je ukazal izvensodne poboje. Prav Ferenc pa je v arhivu našel beograjsko depešo iz 25. junija 1945, kjer je Edvard Kardelj opozoril predsednika takratne slovenske socialistične vlade Borisa Kidriča na prepočasno čiščenje. To je ključni dokument, ki dokončno zavrača tezo, da so za množične povojne poboje odgovorni neznani častniki nekdanje jugoslovanske partizanske vojske, vodilni predstavniki tedanjega komunističnega režima v Sloveniji pa naj bi bili z njimi zgolj seznanjeni.
Ali obletnico spravne slovesnosti praznujemo na napačnem mestu?
“Takrat sem ravno pripravljal ob 60. letnici konca druge svetovne vojne razstavo Prikrito in očem zakrito. To je obdobje, ko smo po dveh letih lahko evidentirali, samo popisovali domnevne lokacije prikritih grobišč in takrat jih je bilo 410. Ravno pred tem sem bil s skupino študentov za terensko raziskavo, šli smo v bližino Macesnove gorice v eno vrtačo, kjer so predvidevali, da so se morale žrtve sleči. Presejali smo vso zemljo v vrtači in našli 60 kilogramov najrazličnejšega materiala. Ampak tisto, kar je bilo za nas zelo pomembno, so bile sveti simboli z Brezij – križi, stopljeni rožni venci. To nam je dalo misliti. S skupino smo se kasneje vrnili v vrtačo pred jamo pod Krenom in tudi tam smo presejali vso zemljo, tam pa našli vse drugo razen slovenskega. Nemške križe, ki jih Slovenci niso imeli, ogromno hrvaških kun, ustaške gumbe, dinarje. To je bil preblisk – ali mi obletnico spravne slovesnosti praznujemo na napačnem mestu? Ali je to kraj pomora Slovencev,” se sprašuje Ferenc.
Strahotno Kardeljevo dejanje
“Takrat me je dokument – beograjska depeša, med mnogimi depešami, ki so bile shranjene v arhivu Slovenije, pretresel. Potem ko so bile množične likvidacije že končane, pride drugi človek Jugoslavije iz Beograda in pošlje dopis predsedniku slovenske vlade – prepočasni ste, vse zadeve bodo prevzele od vojaških sodišč civilna zaščita, nimate pravice biti počasni v čiščenju kot do sedaj – če povzamem dokument. To je strahotno, kajti vemo, da so se množične likvidacije v starem Hrastniku, Hudi Jami, v protitankovskih jarkih, na Mostecu, na Teznem končale že konec maja in v prvih desetih dneh junija. Med posameznimi depešami še vedno ostane nek dokument in med tisočimi dokumenti prelistati vse, da mogoče nekaj najdeš – to je iskanje igle v senu.”
Brisanje sledov je tisto, kar nas loči od zahodnih demokracij
To je eden tistih dokumentov, ki kažejo na to, kako krvoločen je bil režim v tistih dneh ob koncu vojne, ko življenje človeka, če si bil na nasprotni strani, ni bilo nič vredno. Tisto, kar nas loči od zahodnih demokracij, je predvsem brisanje sledov. Ti dokumenti govorijo, da ne sme nič ostati, da je treba zravnati grobove nasprotnika. Ferenc je dejal, da se je v vseh teh letih trudil, da bi to brisanje sledov iz enopartijskega sistema z določenim razkritjem nekako nadoknadil, kar se spodobi za demokracijo. “Pa ni bilo vedno tako, tudi v sedanjih demokratičnih razmerah nisem prevelik optimist, da bomo lahko naredili tisto, kar generacije teh žrtev pričakujejo. “
Dr. Dežman je ob koncu izkopavanjih v Macesnovi gorici, kjer so v 60-ih z namenom prikrivanja zasuli množično grobišče v jami, pred dnevi zapisal – skrivnost Macesnove gorice in z drugimi tabuji titoizma je režim branil do konca. Mnogi so se trudili, da bi ta resnica prišla na dan kot v primeru Hude Jame. Iz Macesnove gorice so potegnili 3200 okostij, kar je še več kot iz Hude Jame, pravi Ferenc. In to je le eno grobišče ob tem, da je najmnožičnejše iz Slovenije protitankovski jarek Tezno, ki je gromozansko grobišče. Za potrebe avtoceste leta 1999 so prečkali to območje in so v le 70 metrih izkopali 1179 trupel, zamislite si, na meter jarka 16 trupel. In najmanj 914 metrov jarka je polnega, kar pomeni okoli 15 tisoč žrtev.
Anita Gužvič