Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. Odkar smo pred desetimi leti postali brezrazredna, multietnična družba, ni več razloga za zavist in jezo, niti prostora za ksenofobijo. Ko pogledamo skozi okno, vidimo soseda in smo pomirjeni, da tudi on zasluži enako kot mi. Ne glede na to, ali dela kot direktor v Agrokombinatu Dejan Židan k.z. ali le kot običajen linijski delavec v SOZD Franc Leskošek Luka, proizvodnja enocilindrskih motorjev na notranje izgorevanje (bivši Tomos), bo domov vsakič prinesel enako plačo – 500.000.000.000 konvertibilnih damjanov (preračunano v mednarodno valuto – 3 evre) na uro.
Čeprav nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri dnu, vemo, da so te ponarejene s strani sovražnih zunanjih sil, ki bi rade rušile kolektivistično enotnost med Slovenci in multikulturnimi narodi, ki živijo z nami. Res je, da ljudje živijo 10 let manj kot leta 2010. Res je tudi, da kavo in prašek švercamo iz Evropske Unije in da zaslužimo manj od sosednjih držav. A kakovost življenja se ne meri z metriko kapitalističnih kazalcev. Kot monarhija Butan smo tudi mi začeli voditi indeks bruto državne sreče (BDS) na prebivalca. Po statistiki, ki jo vodi SURS, ima Slovenija leta 2050 najvišji indeks BDS per capita na svetu. Urad vlade za enakost, kolektivizacijo in solidarnost je mnenja, da so takšni rezultati neposreden rezultat vladnega naprezanja za postopno izenačitev socialne podpore, podjetniškega ostanka, minimalne, povprečne in najvišje dovoljene plače.
Družbena in okoljska odgovornost sta nam zelo pomembni. Naravo spoštujemo in z naravnimi viri upravljamo premišljeno. Zato smo pred desetletjem zaprli vse tovarne, ki niso v ljudski oblasti, in se posvetili pretežno eko pridelavi NašeDobreHrane™. Kakovost zraka se je vidno popravila, iz države smo končno izrinili tudi nizozemske, italijanske, španske in portugalske GSO-pridelovalce hrane. V Sloveniji jemo slovensko hrano, pridelano v agrokombinatih, in jo nato samooskrbno prodamo v edinem trgovcu v državi – Mercator-Tuš-Merkur kooperativi, ki preko 1.200 trgovin in supermarketov po vsej državi oskrbuje državljane. Res je ponudba manjša kot včasih, ko so pri nas prodajali tuji profitno orientirani ponudniki, a kot so ugotovili domači sociologi, pretirana izbira med potrošniki povzroča nelagodje, strah, paniko in splošno nesrečo. Medtem ko se avstrijski in francoski potrošniki potijo okrog izbire, ali kupiti polnozrnat, koruzni, ržen, ajdov ali čebulni kruh, so našemu potrošniku takšne tegobe prihranjene. Izbira med črnim in belim. Jabolki in hruškami. Mlečno in jedilno čokolado. Nobenega beljenja glave s preveliko izbiro. Tudi zato je naš BDS-indeks tako visok.
Delitev več ni, smo ideološko enotni
Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu. Z učenjem za in skozi vse življenje razvijamo znanje in veščine ter krepimo odpornost za soočanje z izzivi. Ker smo iz previdnosti in nezaupanja do globalnih trgov pretežno neizvozno naravnana samooskrbna družba, lahko ljudje zunaj naših mej le z zavidanjem gledajo, kakšne inovativne mojstrovine prihajajo izpod rok slovenskih strokovnjakov. Lesena WC metlica. Krožniki iz recikliranega papirja. Mopedi. Bicikli z eno-prestavno tehnologijo. Izvrstni pasji piškoti, ki jih lahko v času pomanjkanja pohrustajo tudi ljudje. Še pred 20 leti smo za kapitalistične države izdelovali avtomobilske dele, ki so jih so potem kapitalisti vgrajevali v končne izdelke in jih s profitom prodajali. Nič več. Zakaj bi bil slovenski delavec izkoriščan za mezdo, da lahko bogatijo kapitalisti, če pa lahko domači človek dela zase in za svojo družino. Tako ga ne more nihče izkoriščati. Razvojni model Slovenije temelji na kolektivističnih industrijskih grozdih, ki izkoriščajo vse možnosti milijonskega notranjega trga.
Vitalna generacija se leta 2050 ne ukvarja več z delitvami iz preteklosti. Ko se vse stranke na levi konsolidirajo v stranko demokratičnega socializma, politika zmore dovolj poguma, da v osnovno šolo uvede patriotsko vzgojo, ki mlade uči o partizanskih junaštvih, samoupravnem socializmu in dokončnem obračunu z imperializmom. Delitev že več kot 20 let ni več. Po letu 2030 začenjamo živeti ideološko enotni, povezani, s skupno vizijo prihodnosti in skupnim razumevanjem preteklosti. Kot v obdobju 1945-1991.
Muslimanske ideje se harmonično zlivajo z marksističnimi
Smo vključujoča in dinamična družba. Večinska arabska diaspora Slovencem dovoli, da soobstajajo kot polnopravna manjšina, seveda ob upoštevanju zapovedi šeriatskega prava – najpravičnejšega pravosodnega sistema v stvarstvu, ki je nadomestil prejšnje pozitivno pravo. Prakticiranje krščanske vere je dovoljeno. Krščanski sakralni objekti se ne rušijo, razen v Novem Riadu (bivši Ljubljani), ki predstavlja sveto mesto evropskih sunitskih muslimanov. Določeni aspekti sekularnega življenja so še naprej dovoljeni – ob prejšnji odobritvi al-Itihad al-ʻAlami li-ʻUlamaʼ al-Muslimin (mednarodne unije muslimanskih učenjakov). Odkar vlada šeriatsko pravo, ni več tatvin, korupcije ali posilstev. Slovenija je že leta edina država na evropskem kontinentu, v kateri ni bil prijavljen niti en poskus posilstva. Muslimanski smisel za kolektiv in skrb za revne se harmonično zliva z marksističnimi nauki demokratičnega socializma in tvori prvo pravo svetovno socialistično utopijo, brez povzpetnikov, pohlepnežev, imperialističnih podtaknjencev, nevernikov in kapitalistov.
V tujini delujoči Slovenci v živahnih stikih s Slovenijo krepijo našo globalno mrežo. Glas, ugled in prepoznavnost naše države so veliko večji od njene velikosti. Sanje o globalnem socialističnem kalifatu naši ljudje miroljubno prenašajo v svet. Rojaki na ulicah tujih mest delijo letake z Alahovimi sporočili (mir naj bo z njim), mimoidoče poučujejo o tem, kako jih kapitalisti izkoriščajo, in za devize prodajajo prej omenjene človeku prijazne pasje piškote, da se jim ne bi bilo treba zaposliti v kapitalističnih manufakturnih delavnicah. Zunanja politika je vezana predvsem na Moskvo, Doho, Riad in Islamabad. Ob vsakoletnem muslimanskem kongresu ima Slovenija mesto stalnega opazovalca. Z državami Rusko-baltske federacije ima sklenjeno posebno pogodbo, ki ji zagotavlja mednarodno zaščito ter skupni trg (ki je edina izjema od drugače stroge samooskrbne doktrine).
Slovenski jezik nam veliko pomeni, naša edinstvena kultura je navdihujoča. Slovenščina je poleg standardne knjižne arabščine, ruščine in paštunščine četrti jezik, ki se ga mladi učijo že v prvem razredu madrase. Drugih jezikov se ne učimo, ker smo mnenja, da bi to rušilo bratstvo in enotnost med slovensko multikulturno, brezrazredno družbo in bi kvarno vplivalo na BDS per capita.
Delo osvobaja
Največje bogastvo Slovenije pa smo ljudje. Samo milijon nas še živi, od tega 150 tisoč Slovencev, narodi bližnjevzhodnih in afriških korenin predstavljajo pol milijona, državljani bivših republik SFRJ še četrt milijona. Naša posebnost je rastoča populacija Američanov, večinoma članov gibanja Antifa, ki pridejo k nam proučevat edini primer sodobne družbe, kjer socialistična utopija uspeva – ti ne gredo nikoli domov, ker sumimo, da so vohuni, in jih zato raje naženemo delat po agrokombinatih za 500.000.000.000 konvertibilnih damjanov na uro (da, Slovenija se zaveda pomena proletariata in zato plačuje tudi vohune na prisilnem delu). Hvaležni so nam, ko zase in za družbo pridelajo domači, genetsko nemodificiran krompir. V Sloveniji velja načelo: Delo osvobaja.
Slovenija 2050 je Slovenija vizionarjev izpred desetletij, ki so se prvi zavedali, da kapitalizem ubija. Vsi mi hvaležno stojimo na njihovih ramenih.
Če parafraziram misleca Miho Kordiša – težava Slovenije ni preveč socializma, ampak preveč kapitalizma. A ker sem to vizijo napisal 32 let preden bomo vstopili v kolektivistične sanje, se moram kljub temu sprijazniti z dejstvom, da Slovenci še zmeraj živimo v razčlovečenem kapitalizmu in da smo vpeti v okove evropske monetarne unije, zato se moram tudi sam nekako obnašati v skladu s tem dejstvom. Zato prosim službo vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, da mi denar za pisanje Vizije (500.000 evrov, z besedo: petsto tisoč evrov) nakaže na tekoči račun, s sklicem “VIZIJA 2050 SF/SN”.
Mitja Iršič