Ekonomijo in gospodarstvo Zahoda zadnjih sto let je zaznamoval boj med keynesianskim modelom ekonomije in avstrijsko ekonomsko šolo. Medtem ko so keynesianci prepričani, da je država nujno potrebna za uravnavanje prostega trga, so avstrijski ekonomisti prepričani, da je trg sposoben regulirati samega sebe, intervencije države pa so kvečjemu škodljive. Zdajšnja slovenska vlada je v tem pogledu močno keynesianska s skrajno kolektivističnimi popadki.
Tako imenovani pravični zeleni prehod je eden od lakmusovih papirjev, ki nakazuje, kako si vlada Roberta Goloba predstavlja vladanje – tako, da zasebnim podjetjem čim bolj nagaja in jih sili v odvisnost od države, medtem ko nagrajuje posamezne podjetniške cehe, ki so usklajeni s političnimi interesi vlade in tudi z zasebnimi poslovnimi interesi predsednika vlade.
Slovenska vlada sodeluje v prevari EU (oz. zdajšnje Evropske komisije), ki ne zasleduje cilja nižanja izpustov ogljikovega dioksida, ampak predvsem poslovni cilj preprodaje obnovljivih virov energije (predvsem vetrnic in fotovoltaičnih panelov). Dober primer tega je odnos Evropske komisije do Francije. Francija je evropski šampion v manjšanju izpustov C02 predvsem zaradi svoje mreže jedrskih elektrarn. A to za Evropsko komisijo ni dovolj – Francijo (povsem nerazumljivo) sili v to, da več vlaga v obnovljive vire energije, čeprav bi takšna poteza izpuste CO2 empirično dokazano zvišala. Jasno je torej, da ne gre za varstvo okolja, ampak posel, kjer so evropski lobiji jasno naklonjeni daljnovzhodnim izdelkom, ki v primerjavi z jedrsko energijo pomembno višajo izpuste.
Pridevnik »pravični« v zelenem prehodu v Sloveniji razumemo predvsem kot centralnoplanski. Vlada se je – skladno s smernicami EU – odločila, da bo ogromno denarja zmetala v črno luknjo obnovljivih virov energije, vladni predstavniki pa kot popolni energetski ignoramusi sanjajo o tem, da bi celo celotno porabo energije v Sloveniji prispevali obnovljivi viri. Ker državljani niso dovolj navdušeni nad obnovljivimi viri energije, jih želi vlada z vašim denarjem spodbuditi, da sledijo »pravi« (nemški) smeri drage elektrike in večjih izpustov, ne pa francoski smeri cenejše elektrike in nižjih izpustov. Vlada je konec lanskega leta objavila nov javni poziv za neposredna nepovratna sredstva za naložbe v nove naprave za proizvodnjo električne energije in toplote iz obnovljivih virov energije ter za hranilnike električne energije in toplote v kombinaciji s proizvodnjo energije − prevedeno v davkoplačevalščino: naš denar iz sklada za podnebne spremembe bodo sifonirali vladi prijateljskim družbam, ki preprodajajo tujo tehnologijo.
Simbol centralnoplanskega pristopa te vlade do okoljskih sprememb pa je zadnja odločitev o subvencioniranju električnih koles, ki je dodobra razburkala javnost in vlado kar malce presenetila, saj so na Gregorčičevi pričakovali aplavz in odobravanje.
Ljudje so v tem primeru takoj dojeli, da subvencije niso brezplačno darilo države njenim podanikom. Luksuz prevoza z e-kolesi bomo meščanom v Ljubljani, Mariboru in Celju prek neskončnih dajatev plačali davkoplačevalci. Gre torej za subvencije, ki jih bodo financirali predvsem revni (tudi tisti obupani upokojenci v Velenju s položnicami, ki so skoraj tako visoke kot njihove pokojnine), kupci pa bodo predvsem bogati (dobra e-kolesa stanejo toliko kot povsem funkcionalen avtomobil). Že zdaj je bil nakup e-kolesa meščanski prestiž predvsem za tiste, ki jim v družinskem proračunu konec meseca nekaj ostane, nikakor pa ne za tiste, ki se komaj prebijajo – tudi po subvencijah se to ne bo spremenilo, saj sta dve delavski plači za e-kolo še vedno veliko preveč za običajnega državljana.
Je pa ta primer učna ura, kaj se mora zgoditi, da se zelena ekomanija zaleti v zid resničnosti. Ljudje se morajo s škodljivostjo ukrepa osebno identificirati. Marsikdo ima prijatelja, soseda ali sodelavca z dragim e-kolesom in takšne subvencije hitro poveže z januarsko položnico za elektriko, kjer je kar velik del namenjen podnebnemu prehodu. Zdaj je potreben le še naslednji korak, da bomo iz iste perspektive razumeli ne le vsako vladno subvencijo, ampak vsako vmešavanje države v prosti trg.