Nekdanji, sicer politično razrešeni generalni direktor “Soče” je na družbenem omrežju X razkril nekatere šokantne podatke o delovanju Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta, ki ga danes vodi našim bralcem dobro poznani Roman Jakič. Pod njegovim vodstvom so na Soči začeli rehabilitirati posameznike iz Gaze, katerih rehabilitacija naj bi po Čadeževi oceni stala vrtoglavih 50 tisoč evrov po osebi.
“Kako je “general manager” Roman Jakič rešil Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – Soča? Tanja Fajon je preko fundacije Danila Turka nakazala 750.000,00 EUR davkoplačevalskega denarja za rehabilitacijo 15-ih otrok (z brado) iz Gaze. Stroškov je bilo za 150.000,00 EUR, ker jih je 12 takoj pobegnilo ali pa so zaprosili za azil. ZZZS nakaže Soči 11.000,00 EUR za rehabilitacijo Slovenca, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve pa 50.000,00 EUR za rehabilitacijo otroka iz Gaze,” je na družbenem omrežju zapisal Čadež.
Odgovor vodstva “Soče” ni pomiril duhov. V odgovoru na zapis nekdanjega generalnega direktorja rehabilitacijskega inštituta so zapisali, da je doslej v okviru rehabilitacijskega programa za deset “otrok in mladostnikov” prejela 410 tisoč tisoč evrov, kar zajema strošek zdravljena, medicinskih pripomočkov, prevajalskih storitev in financiranja spremljevalcev. Glede na podatke, ki so jih podali, je slovenskega davkoplačevalca zdravljenje enega posameznika v povprečju stalo približno 41 tisoč evrov, kar že na prvi pogled presega strošek rehabilitacije slovenskega pacienta ne glede na to, da ta strošek ne obsega tudi “protez, vozičkov”, kot navaja vodstvo Soče. Navedli so tudi, da rehabilitacije v okviru humanitarnih programov ne vplivajo na slovenske paciente.
1. Ali so se vrnili samo trije “otroci” v Egipt ali ne?
2. Dobrih 410.000,00 EUR je lahko tudi 750.000,00 EUR. Če je Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve dalo “samo” toliko, kot navajate, kdo je dal še preostalih 340.000,00 EUR?
3. Kako, da rehabilitacija tujih pacientov ne vpliva na slovenske paciente, saj na mednarodnem oddelku delajo isti zaposleni, ki bi sicer obravnavali slovenske paciente? Vemo, da pridejo tujci preko vrste, zato slovenski državljani pridejo kasneje na vrsto, ali ne?
4. Ali Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – Soča krši pogodbo z ZZZS, ker ne opravi vseh dogovorjenih storitev?
5. Ali je Ministrstvo za zdravje že ugotovilo kršenje zakonodaje, ki določa, da javni zavod ne sme opravljati tržne dejavnosti, če prej v celoti ne izpolni odobrenega programa?”
Vodstvo Soče na zgornja vprašanja še ni odgovorilo. Še posebej je pomenljivo vprašanje, na kak način si vodstvo Soče predstavlja, da rehabilitacija tujcev ne vpliva na rehabilitacijo slovenskih pacientov. Konec koncev strokovni kader nima neomejenih kapacitet, in če se del kapacitet uporabi za tuje paciente, potem je že po naravi stvari teh kapacitet manj za slovenske paciente.
O tem, kako so na “Soči” sprejeli nekatere “mladostnike”, ki so bili videti vse prej kot to, so v preteklosti poročali tudi na Nova24TV. V skupini rehabilitirancev so bili tudi nekateri “bradati” mladostniki, kot je že spomnil Čadež.
Načeloma nikogar ne bi smelo motiti, če se pomaga kateremu koli bolniku. Je pa skrajno bolano, da slovenska @vladaRS zaradi večjega čustvenega efekta zdravljenje odraslih prodaja kot zdravljenje in pomoč otrokom. https://t.co/WgebRubxsm
— Uroš Urbanija (@UrosUrbanija) October 13, 2024
Prav tako smo poročali o tem, da so nekateri prišleki že uspeli pobegniti iz rehabilitacijskega centra. Za N1 so iz vlade potrdili, da so trije otroci in njihovi spremljevalci zaprosili za azil in so bili nato nastanjeni v azilnem domu v Logatcu. En otrok in njegova mati pa sta preprosto izginila. Več – TUKAJ. Po Čadeževih podatkih pa so se zgolj trije otroci vrnili v Egipt, sicer varno državo.
Ž. K.