Vlada pod vodstvom Šarca, ki bi jo sestavljalo pet, šest strank, bi bila še bistveno bolj disfunkcionalna in manj operativna, kot je bila Cerarjeva vlada!

O aktualnem političnem dogajanju smo se pogovarjali s sociologom in predavateljem na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorci, prof. dr. Matevžem Tomšičem.

Gospod Tomšič, v preteklih dneh smo se spominjali četrte obletnice ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbora 2014. Bili ste med njegovimi ustanovnimi člani. Je bila njegova ustanovitev civilnodružbeni odziv na zlorabo sodstva v politične namene v tistem času?
Vemo, kaj je bil povod. Šlo je za obsodbo v zadevi Patria in za samo dejanje, ko so Janeza Janšo in soobtožene poslali na prestajanje zaporne kazni. Vendar je šlo tudi za širše zastavljeno pobudo. Zadeva Patria je do obisti razgalila politično instrumentaliziranost in nekompetentnost slovenskega pravosodja. Dokazala je, da je ravno to sodstvo ena najbolj nevralgičnih točk slovenske tranzicije. Ta zadeva je konec koncev v bistvu najbolj evidenten, nikakor pa ne edini primer zlorabe prava v slovenskem pravosodju.

Imamo, konec koncev, nedavne primere; recimo obsodba Milka Noviča, ki je, vsaj z zdravorazumskega gledišča, na zelo trhlih temeljih. Ali pa nedavno obsodba publicista Boštjana Marka Turka zaradi domnevne razžalitve pesnika Vena Tauferja, za katero lahko rečemo, da gre za zelo grob poseg v svobodo govora. Tukaj inkriminirani avtor v svojih zapisih o omenjenem gospodu ni storil nič drugega kot to, da je zapisal svoje mnenje o določenih njegovih dejanjih, pri čemer se je naslonil na arhivske zapise. Se pravi, da je imel podlago v arhivskim dokumentih, v zapisih Službe državne varnosti. In to je sodišče ignoriralo. Poleg tega ga je obsodilo tudi zaradi tega, ker je »v nič dajal« njegov ustvarjalni, umetniški opus. Pri tem ima vsak pravico, da izreče sodbo o tem, ali je neko umetniško delo dobro ali ni, pa naj gre za sliko, pesniško zbirko ali roman. Vsak ima pravico ocenjevati umetniška dela. Če nekdo meni, da so pesmi nekoga zanič, ima to pravico povedati. Sploh pa Boštjan Turk o tem nekaj ve, saj ima doktorat s slovite pariške Sorbonne Université s področja književnosti. Tukaj bi težko rekli, da ni kompetenten za presojo umetniške vrednosti določenega dela.

Ta sodba je po svoji vsebini še bolj absurdna kot sodba v aferi Patria. Tam je vsaj šlo za neko početje – domnevne korupcijske posle –, ki je načelno kaznivo; druga stvar je, da za to ni bilo nobenih dokazov. V primeru Turkove obsodbe pa je absurdna sama vsebina. Očitno je, da se stanje v slovenskem sodstvu kljub razveljavitvi sodb v zadevi Patria ni kaj bistveno izboljšalo.

Vrniva se k Odboru 2014. Njegovi protesti so postali učinkoviti in opazni, ko so se konec junija 2014 z Doba preselili v središče Ljubljane. Nedvomno so bili ti protesti nekaj posebnega in so vsaj delno pretresli pravosodje. Ga razgalili …
Drži. Ključen prispevek Odbora 2014 je bil, da se je začelo resneje razpravljati o razmerah v slovenskem sodstvu.

Kako pa v zvezi s tem ocenjujete delo odhajajočega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča? Nekako se zdi, da je od njegovih velikih besed, da bo naredil red v pravosodju, ostalo bore malo …
On je bolj kot ne pokrival oziroma nekako “držal štango” ključnim akterjem v slovenskem pravosodju. Kakšnih sprememb ni uvedel. Kaj pa se je spremenilo v času njegovega ministrovanja? Da ne rečem, da je bil tudi sam kot predsednik protikorupcijske komisije vpleten v objavo zelo spornega in politično motiviranega poročila o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank v začetku leta 2013. Skratka, razvpitega poročila, ki je bilo na zelo trhlih temeljih. Naredil ni torej nič takega, zaradi česar bi sodstvo začelo delovati na bolj strokoven in bolj nevtralen način. Konec koncev, samo poglejmo tiste, ki so sodili v zadevi Patria na prvi, drugi in tretji stopnji, se pravi tudi na vrhovnem sodišču, in sprejemali sodbe, ki so bile očitno neosnovane, neutemljene. Nihče od njih ni bil deležen nobenih sankcij. Minister Klemenčič je ob tem dejal, da je to sankcioniranje neprimerno, da bi bil to poseg v neodvisno sodstvo, čeprav vemo, da slovensko sodstvo po letu 1945 nikoli ni bilo neodvisno. Prav tako je jasno, da ne moreš sodstva narediti neodvisnega in profesionalnega z ljudmi, kot je Branko Masleša, ki izhajajo iz jedra nekdanjega režima. V tem primeru o neodvisnem sodstvu ni mogoče govoriti niti približno.

Za nami so državnozborske volitve. A še prej bi vas vprašal, kako ocenjujete predvolilno kampanjo in tokratno medijsko poročanje. Smo bili tokrat priče nekoliko bolj normalni volilni kampanji? Kakšno vlogo so imeli pri tem mediji?
Letošnja predvolilna kampanja je imela nekako dve fazi. Na začetku je bila precej mirna, da ne rečem anemična, potem pa se je v zadnjih štirinajstih dnevih dejansko zelo intenzivirala. V zadnjih dveh tednih so se zgodili tudi tisti ključni premiki, ki so privedli do razmerja sil, kakršno se je izrisalo na volitvah. Kar pa zadeva medijsko poročanje, je treba poudariti, da so bili mediji v vseh dosedanjih volilnih kampanjah relativno pristranski, saj so vedno favorizirali levico. Tokrat pa je bilo to še bolj izrazito, saj niti iluzije nekakšne uravnoteženosti niso skušali več ustvarjati. Vsi osrednji mediji so se neposredno postavili v službo tranzicijske levice oziroma globoke države, kot ji lahko rečemo. Se pravi, botrov, ki obvladujejo slovensko tranzicijsko levico iz ozadja. Pri tem je treba opozoriti, da je podobno delovala tudi nacionalna radio-televizija, ki bi že po zakonu morala biti nepristranska. Smo pa lahko tako na radiu kot na televiziji in na MMC zasledili izjemno pristranske prispevke, ki so bili za nacionalno televizijo neprimerni. Polno je bilo govora o populizmu, domnevnem sovražnem govoru in podobnem, pri čemer se je to pripisovalo seveda samo eni politični strani. Očiten primer pristranskosti je bilo dejstvo, da določenih tem na soočenjih ali v medijih sploh niso odpirali, na primer problematike migracij, pa čeprav je bilo že v tistem času jasno, da se migrantski val znova krepi in da je to resen problem.

In zakaj so to tematiko vztrajno skušali potisniti pod preprogo?
Zato, ker je to nekaj, kar bi tranzicijski levici nedvomno močno škodilo. Levica je tista, ki zagovarja politiko “odprtih vrat”, se pravi neomejenega priseljevanja ljudi iz tretjega sveta, od katerih jih večina prihaja iz islamskih dežel. Jasno je, da je ta politika dokazano zgrešena. In tudi velika večina Slovencev takšne politike ne podpira. Če bi bilo to jasno predstavljeno na soočenjih, bi seveda levica dobila še bistveno manj glasov, kot jih je sicer.

Kako pa ocenjujete izid državnozborskih volitev? Na eni strani prepričljiva zmaga Slovenske demokratske stranke in na drugi poraz strank, ki so zadnja leta sestavljale vladno koalicijo. In tretje dejstvo: Lista Marjana Šarca je krepko zaostala za SDS, saj je dobila veliko manj, kot ji je po javnomnenjskih anketah kazalo še dva ali tri mesece prej.
Nedvomno je tu več momentov. Z izidi volitev je malokdo lahko resnično zadovoljen, malo katera stranka. SDS je po dolgem času resda spet zmagala, dosegla relativno zmago, a nima ustrezne večine v parlamentu, da bi lahko brez problemov sestavila vlado. Če se je SDS kot stranka precej dobro odrezala, kar se konec koncev odraža v relativni zmagi, pa t. i. pomladni pol, pomladne stranke, kot smo jim včasih rekli, ni dosegel dobrega rezultata. V državni zbor sta se spet uvrstili samo dve stranki s tega pola. Desna sredina, ki jo v Evropi zastopa Evropska ljudska stranka, ima v državnem zboru le malo več kot tretjino poslancev. Tudi druge desnosredinske stranke oz. stranke, ki ne sodijo pod vpliv t. i. globoke države, se niso dobro odrezale. Predvsem je bil problem razdrobljenosti pri manjših desnih strankah. To, da se stara SLS, Kanglerjeva Nova ljudska stranka, Primčeva stranka Glas za otroke in družine in morda še Čuševi Zeleni niso med seboj povezale, je bila velika napaka. Če bi te stranke sklenile predvolilno koalicijo, bi po mojem prepričanju dokaj gladko prišle v parlament.

Kako pa gledate na zaplet z domnevno nepravilno vložitvijo kandidatnih list? Stranka Glas za otroke in družine je recimo pred volitvami skupaj z Novo ljudsko stranko sestavila skupno listo, imenovano Združena desnica, a Državna volilna komisija je izločila listo v dveh volilnih enotah zaradi domnevnega neizpolnjevanja spolnih kvot.
To je bila nedvomno velika napaka, da ne rečem blamaža …

… ker sami menijo oziroma so prepričani, recimo Aleš Primc, da se jim je zgodila krivica, da so svojo listo pravilno vložili in da so izpolnili zakonske zahteve glede spolnih kvot?
Za začetek naj izpostavim svoje stališče do teh kvot. Menim, da so kakršne koli kvote v nasprotju z duhom demokracije. Mi vendarle volimo posameznike zaradi njihovih kvalitet, ne glede na njihov spol in podobno. Vendar pa te kvote obstajajo v zakonu, in to že več kot deset let. Če greš na volitve, je nujno, da dobro preštudiraš volilno zakonodajo. Tukaj so on sami “zamočili”, če lahko tako rečem. Sem pa prepričan, da če bi skupaj sestavili širšo predvolilno koalicijo, skupno listo, takih problemov s spolnimi kvotami ne bi imeli. Nepripravljenost na sodelovanje na desnem polu je celotno opcijo stala kar nekaj poslanskih mandatov …

V bistvu na polu nekdanje dokaj vplivne SLS …
Ja, recimo. Ta pol je svoje čase dosegel skoraj dvajset odstotkov glasov. Spomnimo se leta 1996 …

… ja, ko je dobila dobrih devetnajst odstotkov glasov v času Marjana in Janeza Podobnika.
Drži. V času bratov Podobnik je bila to stranka, ki je bila prepoznavna, sedaj pa je to zelo bleda senca te stranke. Ravno (ne)uvrstitev nekaterih manjših strank v parlament pa je bil eden pomembnih momentov teh volitev. Če bi recimo predvolilna koalicija teh manjših desnih strank, imenovana Združena desnica, prišla v parlament, na drugi strani pa Stranka Alenke Bratušek in/ali DeSUS ne bi prišli, bi bila politična razmerja takoj drugačna. SDS bi bistveno laže sestavila vlado. Morda bi skupaj z NSi, Združeno desnico in s SNS imeli večino v državnem zboru. Odločale so malenkosti. Zato sam pravim, da nobeden od političnih taborov ne more biti preveč zadovoljen z rezultati teh volitev. Ne levica ne desnica. Vladajoča levica je krepko izgubila. Pojavila se je spet nova instantna stranka, za katero težko rečemo, kam sodi, ali ni to spet neka izpostava globoke države …

Mislite Listo Marjana Šarca?
Ja, Listo Marjana Šarca, seveda. To bomo kaj kmalu videli. Ali je to res samonikla zgodba ali pa le replika Cerarjeve SMC.

Nekoliko presenetljivo se je v državni zbor vrnila Slovenska nacionalna stranka. Kako gledate na zmagoslavno vrnitev Zmaga Jelinčiča v parlament po dveh mandatih?
Zame to ni veliko presenečenje. Konec koncev je na to vplivala širša situacija v mednarodnem okolju. V mislih imam migrantsko krizo, ki se znova zaostruje. Glede na profil Jelinčičeve stranke je to voda na njen mlin. Jelinčiču je to uspelo dobro kapitalizirati, čeprav je imel zelo skromno kampanjo. Niso prav veliko oglaševali, Jelinčiča pa tudi ni bilo na vseh televizijskih soočenjih, a mu je vendarle uspelo to svojo agendo dobro prodati. Morda tudi zato, ker v Sloveniji ni bolj nacionalistične, patriotske stranke, ki bi bila podobna italijanski Ligi ali nemški Alternativi za Nemčijo. Če bi nastala taka stranka, bi dobila kar nekaj podore, tako pa je dobil Jelinčič glasove tistih, ki so bolj nacionalistično usmerjeni in jih motijo migranti.

Kako pa ocenjujete presenetljivo veliko glasov za radikalno Levico? Kako kot sociolog pojasnjujete dejstvo, da je veliko glasov Levica dobila v Ljubljani? To je nekoliko nenavadno …
To je nekaj, kar je presenetljivo oz. nenavadno samo na prvi pogled. Na prvi pogled se res zdi absurdno, da ljudje v okrajih, kjer so ljudje dokaj dobro situirani, volijo skrajno levičarsko stranko. A tu je treba pogledati, kakšen profil stranke je Levica in kakšen profil ljudi je v teh volilnih okrajih, kjer je zmagala. To so bili v glavnem ljubljanski okraji. Vemo pa, da je Ljubljana okolje, kjer je največ ljudi, ki so tako ali drugače vezani na javno financiranje. To so državni uslužbenci, nevladniki, kulturniki, tisti, ki prejemajo takšne ali drugačne proračunske transferje. To je baza Levice …

… in kakšen je profil Levice?
V bistvu gre za nekakšno kvazi antisistemsko stranko. Poudarjajo, da so proti sistemu, hkrati pa so zelo dobro povezani z njegovimi strukturami, kar je dobro razvidno iz dejstva, da so imeli vse od ustanovitve dobro medijsko podporo v dominantnih medijih. Že to jih nekako diskvalificira kot antisistemsko stranko v pravem pomenu te besede; saj tovrstnih strank osrednji mediji ne promovirajo. Se pravi, gre za stranko, ki je nekako povezana z istimi strukturami, kot je recimo SMC. Samo da gre pri njej za drugo frakcijo oz. drug segment volilnega telesa, ki ga mora ‘pokriti’. V bistvu ima Levica dve vrsti volivcev. Eni so klasični ultralevičarski protestniki, ljudje, ki dejansko to stranko volijo iz nekega prepričanja; so proti kapitalizmu, proti Zahodu in hočejo radikalne spremembe v družbi, se pravi ljudje, ki jih žene idealizem. Druga skupina, ki ni nič manj pomembna, pa so ljudje javnega sektorja, katerih življenjska eksistenca je vezana na javno financiranje. To so ljudje, ki si želijo več istega. Oni niso pravi protestniki, ampak gre pri njih kvečjemu za nekakšno pozo. To so ljudje, ki bi radi še več javne porabe, še več financiranja za različne nevladne organizacije, za različne kvazi umetniške projekte. Se pravi, da gre v glavnem za ljudi, ki niso slabo situirani, ki pa želijo, da bi dobili še več denarja iz državnih jasli. In seveda oni vedno volijo levico, ker se levica zavzema za še več države, za še več javnega financiranja. To so ljudje, ki ne volijo iz nekega idealizma, ampak iz osebne, lastne koristi. Branijo lastne privilegije. Bojijo se, da bi jim drugače usmerjena vlada zaprla javnofinančno »pipico«.

“Zmagovalcu mora biti dana priložnost, da upraviči največjo podporo pri ljudeh. To krepi zaupanje ljudi v demokracijo in dela postopek oblikovanja vlade jasen in razumljiv,” je po srečanju z relativnim zmagovalcem predčasnih parlamentarnih volitev Janezom Janšo pred dnevi dejal predsednik države Borut Pahor, ki je napovedal, da bo mandat podelil Janši. Slednji pa je ob tem pojasnil, da je vodil dve koaliciji, v katerih so sodelovali tisti, ki so želeli. Stranke pa imajo legitimno pravico, da sodelovanje zavrnejo. “Sestavili bomo koalicijo ‘za Slovenijo’, ne koalicije proti Marjanu Šarcu, Dejanu Židanu …”, je dejal. Kako vi gledate na te njune izjave?
To, da dobi relativni zmagovalec prvi možnost, da sestavi vlado, se mi zdi edino pravilno. To je bilo korektno leta 2011, ko je zmagala Jankovićeva Pozitivna Slovenija, kot je letos, ko je zmagala SDS. Je pa ob tem prišla do izraza dvoličnost nekaterih mnenjskih voditeljev. Ti so takrat govorili, da mora Janković za vsako ceno sestaviti vlado. Samo spomnimo se, kako so levi mediji takrat pljuvali po Gregorju Virantu, ko ni hotel iti v vlado z Jankovićem, ampak se je s svojo Državljansko listo odločil, da se poveže s SDS in z Janezom Janšo. Pri tem je bila DL programsko in ideološko bistveno bliže SDS kot PS. Danes pa isti ljudje trdijo, da predsednik države Janši niti mandata za sestavo vlade ne bi smel podeliti, češ, saj tako ali tako ne more sestaviti vlade. Tu smo priča izrazitim dvojnim merilom, ki jih dominanti mediji uporabljajo.

… pravzaprav levičarskih aktivistov.
Tako je. Kaj pa je tukaj presenetljivega? Ali to, da nočejo, da Janša sestavi vlado? To pri njih ni nič novega. Želijo si, da levica sestavi novo vlado.

V tem smislu sta se oglasila tudi Milan Kučan in Gregor Golobič. Očitno z namenom, da ne bi po naključju vlade sestavil Janša!?
To je bolj zanimivo. Gre za t. i. botra globoke države, kar kaže, da nista tako prepričana, ali jim bo uspelo sestaviti novo levo vlado. Se pravi, da situacija ni čisto takšna, kot bi si jo želeli. To pomeni, da imajo tako imenovani zakulisni centri moči razloge za zaskrbljenost.

V trenutku, ko se pogovarjava (v petek popoldne, op. a.) poteka ustanovna seja državnega zbora Republike Slovenije. Volijo novega predsednika parlamenta … To naj bi postal predsednik NSi Matej Tonin. Je mogoče reči, da se s tem že oblikuje nekakšna nova vladna koalicija?
Meni osebno je že formulacija »začasni predsednik državnega zbora« nenavadna. Kakšne drugačne pristojnosti naj bi imel »začasni predsednik« od rednega predsednika? Kolikor vem, takšen status v formalnem smislu ne obstaja. Glede obrisov koalicije pa lahko rečem, da dvomim, da bo koalicija tako široka, saj so Tonina podprle vse stranke, razen Levice. Si je pa Nova Slovenija s tem nekoliko »dvignila ceno«. Očitno je to stranka, ki je koalicijsko precej splošno sprejemljiva. S tem so svoj položaj okrepili, kaže pa tudi na to, da leva sredina ni zmogla najti znotraj sebe sprejemljivega kandidata, ki bi ga postavila na to mesto. Če bi oni dejansko imeli že koalicijo, bi predlagali in izvolili nekoga iz svojih vrst, na podlagi koalicijskega dogovora, koalicijskega sporazuma. Očitno pa tega še ni. Kot vse kaže, je tej levici in t. i. sredini skupno samo to, da ne marajo Janeza Janše in SDS.

Si ob vsem tem upate napovedati, kakšna vlada bo to? Pričakujete desnosredinsko, levosredinsko ali sredinsko vlado? Ali pa morda pričakujete, da bodo že jeseni predčasne državnozborske volitve?
Ne upam si ničesar napovedati. Vse naštete možnosti so odprte. No, desnosredinske vlade ne moremo dobiti, ker pač te stranke nimajo dovolj glasov. Vendar ima tudi t. i. leva sredina, se pravi stranke, ki so se sedaj pogovarjale oziroma jih je Marjan Šarec vabil na posvete, tudi premalo glasov. Tako mora Šarec pritegniti bodisi Levico, bodisi NSi, bodisi SNS, a je slednje manj verjetno. Če bi bila v vladi še Levica, potem to ne bi bila levosredinska vlada, ampak leva vlada, ker bi bila v njej skrajna levica, ki neguje nostalgijo po nekdanjem totalitarnem komunističnem režimu in vidi svoj vzor v venezuelskem socialističnem avtokratskem režimu, ki je svojo državo pripeljal do kolapsa. Kako je lahko tukaj kaj sredinskega? Koalicija z NSi pa bi sicer segala prek levo-desnih delitev, a vprašanje je, koliko je ta opcija realistična.

Metod Berlec, Demokracija