V vojni, ki jo je sprožila ruska agresija nad Ukrajino, se v zadnjem času nekaj dogaja. Naštejmo nekaj dejstev, ki niso sporna.
Ob tridnevnem premirju okoli 9. maja je Putin govoril o možnem koncu vojne, medtem ko je prej več kot štiri leta govoričil le o zmagi Rusije. Ali Rusija res zmaguje oz. »dosega svoje cilje«? Ali je to le taktika? Celo posrednika je omenil, in sicer bivšega nemškega zveznega kanclerja Gerharda Schröderja. Že samo omenjanje posrednika je povedno, ker do zdaj ni bilo govora o pogajanjih, sploh brez doseganja ciljev “posebne vojaške operacije”. Seveda Schröderja nihče, ki ni proruski, ne bo sprejel v tej funkciji, saj je dolgoletni dobro plačani vodja ruskega Gazproma, zato ni merodajen. Razen če je ta omemba poskusni balon za nikakršna pogajanja.
Letošnje praznovanje 81. obletnice je bilo milo rečeno revno, potem ko so Putin in že prej sovjetski voditelji vedno skrbeli, da je bilo veličastno. To je tudi konkreten podatek. Toda letos se je ob več kot štiriletni vojni zgodilo še Putinovo priznanje, ko je grozil Ukrajini: Da vam ne bi padlo na um, da bi z raketami napadli moskovsko parado. S tem je dovolj jasno priznal, da bi Ukrajina to zmogla, kar je seveda že dokazala.
Manjša Ukrajina postaja močnejša
Veliko manjša in šibkejša Ukrajina postaja močnejša. Njeni droni oz. brezpilotni letalniki prodirajo vedno globlje v osrčje Rusije. Že dolgo časa ogrožajo, če ne celo uničujejo njene energetske postaje, rafinerije in druge strateške objekte, Rusija pa komaj (če) napreduje, a z izgubo ogromnih človeških žrtev, ki se kopičijo. Slednje od ust do ust prihaja v rusko javnost in močno krepi nerazpoloženje do vojne. Temu prištejmo internetno blokado, rastočo inflacijo in še kaj.
V preteklih dneh je ameriška revija Newsweek vrgla v javnost vprašanja o tem, kaj se dogaja za kremeljskimi zidovi. Nekoč sem tudi sam pisno postavil to vprašanje. To je lahko znamenje, da razpolagajo z dovolj prepričljivimi informacijami. Take omembe nikoli niso naključne, tudi če so morebitni obveščevalni manevri. Po svoje so tudi logične. Marsikomu v danes odločujočem ruskem establišmentu ni preveč všeč viden zastoj oz. stagnacija Rusije, evidentiranje njene šibkosti in izgubljanje kategorije vojaške in gospodarske velesile. Po začetnem neuspehu agresije je vztrajanje Rusije v vojni zanjo vedno večji bumerang. Posebnih vojaških uspehov na obzorju ni videti. Kako torej končati “operacijo” in jo unovčiti kot “zmago”? Rusija nima veliko časa, ker je vedno bolj vsestransko šibka.
Putin ne bo večen. Sociološko-politično so nasledstveni procesi v močno avtokratskih režimih, kot je danes ruski, zelo zapleteni. Vse je odvisno od vodje. Če se on v odločitvah (z)moti, se pri njegovih pribočnikih lahko počasi pojavljajo vprašanja. Dokler vodstvo razpolaga z odgovori na ta vprašanja, še gre. Če pa prepričljivih odgovorov in rezultatov v doglednem času ni, so dvomi v vodstvo vedno večji. Notranja fronta se začne krhati. Če bi Putina tako ali drugače zmanjkalo (tudi o tem je pisal Newsweek), bi bilo njegovo nasledstvo lahko zelo konfliktno.
Prav imajo tisti, ki zdaj bolj svarijo ne toliko pred močno kot pred šibko Rusijo, ki je lahko že pred nami. So to le obrisi? Trenutno jo menda še vedno obvlada Putin, in to je, paradoksalno, dobra novica. Zelo slaba novica bi bila, če je ne bi obvladal nihče oz. če je ne bi nobena notranja struja zadostno obvladovala. Velika država, povrhu še jedrska sila, bi uhajala izpod kontrole in se znašla v anarhiji, pred katero tudi drugi ne bi vedeli, kako postopati.
Po koncu vojne, kadar koli že bo (med vojno je vedno treba misliti na čas po njej), si bo Rusija morala prizadevati, da si spet pridobi verodostojnost v svetu. Od Ukrajine pa gotovo ne bo mogla pričakovati naklonjenega razpoloženja. Ta vojna se bo za stoletja zažrla v ukrajinsko psiho in bo mejnik v njeni zgodovini, ki bo, tudi zaradi trajanja, zasenčil vse prejšnje napore proti sovražnikom z zahoda. Tokrat je njen najhujši sovražnik na vzhodu.
dr. Andrej Fink