“Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te vse veke slavijo. Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.”
Tako se glasi bogoslužna hvalnica iz Leta Kristusove skrivnosti, ki nas vsako leto ob prazniku vseh svetih odmakne od brezupa minljivosti in nas spomni, da se naše življenje s smrtjo ne konča, ampak le spremeni in dopolni.
Komunistična skrunitev praznika in pohod kulture smrti
Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni dan mrtvih, kot so nas učili komunisti, ki vseskozi častijo kulturo ubijanja razrednih sovražnikov in celo nerojenih otrok. To, kar je bilo napisano na naših koledarjih do nedavnega, je odraz obupa in brezizhodnosti. Dan mrtvih in helloween sta poganska praznika žrtvovanja nedolžnih ljudi, da bi pomirili demone, lačne človeških žrtev in krvi.
Slovenci smo ob osamosvojitvi ponovno potrdili, da smo dediči kulture življenja, kar je potrdil tudi sveti papež Janez Pavel II. Zato je 1. november dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: “Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje!” Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu, “radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.”
V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju praznovali spomin vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, ker so se zavedali, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanje njegovih udov. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu. Papež Bonifacij IV. je 13. maja leta 610 rimski tempelj Panteon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.
Vsi sveti – praznik živih
Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731–741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Papež Gregor IV. (827–844) je praznik izrecno s 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800.
Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, so se pojavili že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako naraslo, da se v bogoslužju ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej. Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, pri katerih na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Tudi dandanes svetniki živijo med nami, pa pogosto ne vidimo, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Svetniki so namreč tisti ljudje, ki znajo z božjo pomočjo ohranjati in izpolnjevati božje darove, ki so jih pri krstu prejeli, v življenju delili in ohranili za večnost (prim. C 40).
Franci Donko