Nervoza, ki jo zadnje dni kaže levičarski medijski mainstream, ko po dolgem in počez s težkim topništvom napada desnosredinsko vlado, je razumljiva. Ukrepi, ki jih sprejema Janševa ekipa, da bi kar najhitreje zajezila širjenje zelo zahrbtnega virusa COVID-19 in kar najbolj pomagala ne samo gospodarstvu, ampak tudi posameznikom, ni naletela samo na ugoden odmev pri ljudeh, ampak je (nehote) dregnila v osrčje levičarske agende, ki jo prepoznamo kot kulturni marksizem.
Ta temelji na razgradnji tradicionalnih vrednot, njegove ideje so razširjali s pomočjo nevladnih organizacij, ki jih je večinoma ustanovil in dolgo financiral (ali pa jih še financira) George Soros. Zdaj se blodnjave sanje, da bi se Slovenija preoblikovala nazaj v močvirnato socialistično skupnost, razblinjajo, njihov prostor se zaradi virusa, ko je odrejena družbena distanca, krči. Najhuje jih je zadelo, da aktivisti LGBT in retardirani družboslovci ne morejo več prati možganov učencem, niti jih ne morejo nekatera vodstva šol, ki so nasedla njihovi temačni ideologiji, nagnati na sprevržene dogodke multikulturalistov.
Tako je vzgoja rodu vsaj za nekaj mesecev prišla spet nazaj v prave roke − roke staršev. Vsekakor bodo dolgi dnevi v izolaciji dobrodošli, da se dediči iz izprijenih dekadentnih idej spet utirijo nazaj v normalnost. Na starših je zdaj, da prevzamejo odgovornost za naslednje generacije in okoli otrokove glave zgradijo miselni zid, da se nobena pokvarjena levičarska ideja ne bo nikoli več niti približala možganom naših zanamcev. Razložiti jim je treba, da obstajata samo dva spola – moški in ženska; da je samo različnima spoloma naloženo zgodovinsko breme ohranjanja naroda; da nobene horde tujcev iz Afrike in mohamedanskega sveta ne morejo nadomestiti žlahtnih slovenskih žensk in pogumnih slovenskih mož. To je še posebej potrebno zdaj, ko Slovenija doživlja demografski padec in bi nadaljevanje propagande zanikanja lastne preteklosti v kombinaciji s kulturo smrti bila zanesljiva pot v propad. In v teh dneh smo, hvala bogu, že priča (kar je posebej opazno na družbenih omrežjih) rahlemu obratu Slovenije nazaj k družini, veri, domoljubju, skoraj pozabljenim načelom, predvsem je zaznati vnovično stremljenje k vrednotam, zaradi katerih so Slovenci v teh krajih obstali kot narod.
Koronanorost lažnih novic in podtikanj mainstreama je zato levičarsko sovraštvo pripeljala do skrajnih meja. Zaradi spoznanja, da se jim trga spletkarska mreža zarote zoper slovenstvo, v svojem satanskem boju za lažno pravičnost ne izbirajo niti najbolj pritlehnih sredstev. S tem sporočajo, da nobena cena ni previsoka, samo da se predčasno konča vladavina Janeza Janše. Popolnoma vseeno jim je, če slovensko gospodarstvo propade, upokojenci ostanejo brez pokojnin, na deset tisoče ljudi izgubi službo, ljudje umrejo, z juga vdre na naše ozemlje na stotine tujcev. Prezir teh lunatikov je tako velik, da so vsak hip pripravljeni uničiti vse, samo da bi lahko nadaljevali s svojim eksperimentom, ki jim prinaša tudi privilegije.
Očitno se še vedno ne morejo sprijazniti, da je po Šarčevem odstopu premier postal Janez Janša in da mu gre skupaj s koalicijo boj proti virusu COVID-19 dobro od rok. Najhujše zanje pa je, da v času, ko se je večina ljudi preselila na internet, kjer Janša še bolj neposredno nagovarja slovenski narod, ljudstvo pa mu iz dneva v dan bolj zaupa. Bojijo se, da se bo Slovenija po koncu krize prebudila drugačna. Ne kot diktatura, s katero strašijo prebivalstvo, ampak kot država svobodnih ljudi, ki so se v izolaciji izkazali z resnično solidarnostjo in znova obudili ponižno molitev k Bogu. To bo vnovično vstajenje, ko bo progresivno “uporništvo” izginilo in bo Slovenija na poti v novo prihodnost, kjer pridnim rokam prav nič ne bo nedosegljivo.
Jože Biščak