Slika v klasičnem slogu, ki prikazuje predsednika Trumpa v pozitivni luči, je bila deležna veliko pozornosti. Spopad med klasično in progresivno zasnovo Eisenhoverjevega memoriala. Konservativna umetnost kot nova renesansa?
Ko je Jon McNaughton 31. julija lani javno predstavil svojo novo sliko Prečkanje močvirja, verjetno ni pričakoval, da bo deležen toliko pozornosti. Na spletnih omrežjih, konkretno na Twitterju, je novica o predstavitvi slike dobila kar štirinajst tisoč komentarjev, več kot dvajset tisoč všečkov in posledično tudi pozornost novičarjev in kulturnih urednikov večjih medijskih hiš, kot so Fox News, USA Today in ABC News. Ta izredna pozornost kaže na premik v svetu umetnosti, na konservativno renesanso, piše Evan Mantyk v The Epoch Timesu.
Mantyk v svojem prispevku izhaja iz tega, da je McNaughtonova slika primer konservativne umetnosti, ki za nameček še prikazuje Trumpovo administracijo v pozitivni luči − predsednik Trump in njegov kabinet plujeta po močvirnih vodah birokratske korupcije v Washingtonu. Slika je izdelana realistično in v klasičnem slogu ter je zasnovana na klasiki iz sredine devetnajstega stoletja, na sliki Emanuela Leutzeja “Washington Crossing the Delaware” (Washington prečka Delaware) iz leta 1851, ki prikazuje eno slavnih epizod iz vojne za ameriško neodvisnost.
Tiha večina je sita progresivizma
Namesto da bi spreminjal tradicionalni stil, McNaughton s Prečkanjem močvirja prečka novo mejo na neraziskano ozemlje: sodobno konservativno umetnost. V modernem umetniškem svetu združitev besed “konservativno” in “umetnost” glede na to, da so umetniški krogi skoraj uniformno levičarsko in progresivno usmerjeni, navadno ne pritegne pozornosti kritikov in kulturnih urednikov, finančnih donacij umetniških skladov pa še posebno ne. Danes so novice o likovni umetnosti običajno rezervirane za izjemno “odtrgano” umetnost, ki “postavlja nove mejnike” in ruši tradicionalno estetiko. Takšna dela ponujajo zanimivo novico in javni spektakel, navdušenje ozke (in glasne) umetniške druščine, navadno pa nimajo velike podpore pri tihi večini, ki je večinoma naklonjena tradicionalnim umetniškim standardom. Vendar pa odziv na McNaugthonovo sliko kaže, da je “tiha večina” počasi že naveličana umetniškega progresivizma. Kot dodaten dokaz je tudi večkrat nagrajeni pesnik Bruce Dale Wise napisal pesem, ki opisuje sliko, ki je doživela veliko pozornosti, in pesem Josepha Charlesa MacKenzieja, ki je napisal pesem na temo inavguracije predsednika Trumpa, ki je dobila nenavadno veliko število komentarjev ter so jo objavili glavni mediji v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji.
Nova konservativna renesansa
Mantyk meni, da se vzpon konservativne umetnosti vidi tudi v boju, ki se odvija v ameriški prestolnici Washington zaradi podobe že dolgo odlašanega Eisenhowerjevega memoriala. Na eni strani je predlog, ki predlaga konservativen pristop, klasičen slog, ki temelji na preteklih tradicijah, kot sta natančna in poplemenitena upodobitev človeške oblike. Druga stran je naklonjena progresivnemu pristopu, v katerem bi se podoba pokojnega predsednika skoraj popolnoma izgubila v neke vrste velikanskem geometrijsko zasnovanem igrišču. Razprava o Eisenhowerjevem memorialu je izjemna že zato, ker je do nje sploh prišlo, saj so v zadnjih desetletjih ob podobnih priložnostih komisije sprejemale samo progresivne predloge brez kakršnekoli razprave. Ta razprava v bistvu potrjuje mnenje, da se dogaja vzpon konservativne umetnosti. Vnovično odkrivanje tradicionalnega in konservativnega ne glede na to, ali gre za vizualno umetnost, poezijo, ples ali katero koli drugo umetniško obliko, vse bolj in bolj postaja novi trend v umetnosti in tudi širša javnost se počasi tega začenja zavedati. “Zveni čudno? Ne bi smelo. V preteklost je tudi renesansa ali “preporod” v Evropi posegla v preteklost in preoblikovala tedaj prevladujoče umetniške tokove. Na konservativno umetnost zdaj gledamo na nič manj kot na drugo renesanso,” sklene Evan Mantyk v The Epoch Times.
Bogdan Sajovic