Izraz »stara pravda« je širši slovenski javnosti dokaj znan. Vendar pa, kot je mogoče razumeti, velikokrat (pre)slabo razložen. Povezujemo ga s kmečkimi upori, ki naj bi bili nekakšen humus za kasnejšo partizansko-socialistično revolucijo. To pa je tudi vse. Nič pa o tem, da uporniški kmetje pravzaprav niso terjali nič posebnega, razen tega, da se druga stran drži tega, kar je bilo že zdavnaj dogovorjeno. Pravic in svoboščin torej, ki so jih že od nekdaj uživali, kasnejši nosilci moči pa so jih začeli kršiti in onemogočati.
Kaj bi v sodobnem pravnem sistemu pomenila »stara pravda«? Verjetno najprej predvsem spoštovanje ustave, ki je temeljni pravni akt naše države. S tem sta povezana tudi dva med seboj zelo sorodna izraza: »pravna država« in »vladavina prava«.
Medtem ko ustava že uvodoma opredeljuje Slovenijo kot pravno državo, pa izraz »vladavina prava« (izvirno: the rule of law) namiguje na to, da za vse veljajo enaka pravila in se, vsaj teoretično, nihče ne sme povzdigovati nad pravo, kar je bilo značilno za nekdanjo Jugoslavijo, kjer je vladal koncept revolucionarnega prava. To pomeni, da se veljavnih zakonov ni bilo treba držati, ko je šlo za zatiranje razrednega sovražnika. In očitno je ta koncept predvsem v zadnjih letih prevladal tudi v slovenskem pravnem redu: »stara pravda« je le še bled spomin, vladavina prava je samo še mrtva črka na papirju, ki prenese vse, namesto tega se uveljavljata bizantinsko navdahnjeni argument moči in pravniški banditizem, kot smo ga poznali v času komunističnega sistema. Za pojasnilo, kaj pomeni banditizem: gre za ravnanje, ko se nosilec moči ne drži niti zakonov, ki jih je sam postavil. Skratka, anarhija, združena z oblastniško brutalnostjo.
Morda imam srečo, ker sem zadnje leto dni, odkar poteka »sodni finale« v zadevi Trenta, sodne obravnave spremljal v živo. V tem času sem videl in slišal dovolj, da lahko potrdim resničnost navedb iz nedavno objavljene anonimke iz celjskega sodišča – tudi če je šlo le za ponaredek, njene navedbe vsebinsko držijo. Na lastna ušesa sem slišal izjave mnogih prič: mnoge se marsičesa niso več spomnile, ker je bilo zemljišče Trenta za Imos očitno postranskega pomena (Imos se je namreč ukvarjal s projekti, ki so bili vredni več milijonov evrov), medtem ko je »strokovni del« pričanja ovrgel navedbe Specializiranega državnega tožilstva, da se na tem zemljišču »ne da nič graditi«. To pomeni, da je bilo posestvo prodano (ali pa zamenjano za stanovanje) po primerni tržni ceni. Temu je očitno pritrdilo tudi sodišče.
No, zanimivo je, da se tožilstvo celo strinja s tezo, da ni nič narobe, če neko nepremičnino draže prodaš, vseeno pa zatrjuje, da je Imos Janši s to zamenjavo priskrbel nekakšno »darilo«. In smo spet pri logiki »na neznanem kraju, ob neznanem času in na neznan način«. Pri tem pa se, pozor, tožilstvo opira na »strokovno« mnenje cenilke, ki jo v nekem drugem postopku, v zadevi Litijska, kazensko preganja. To je samo ena od številnih cvetk iz obtožnice, ki je bila pred dvema tednoma modificirana. Spremenjena.
V zadevi Trenta ne gre samo za Janeza Janšo. Tudi ne samo za Klemena Gantarja in Branka Kastelica, ki zaradi političnih interesov stare nomenklature na jesen življenja preživljata pekel. Gre za celotno Slovenijo, za našo prihodnost, pa tudi za to, ali bomo lahko v prihodnje sploh še govorili o vladavini prava. Tako kot so to vedeli že stari Rimljani z izrekom, ki v dobesednem prevodu pravi: Kar se spodobi Jupitru, se ne spodobi govedu. Vaše državljanske pravice bodo tako odvisne od vašega političnega prepričanja, medtem ko vas bodo lahko novodobni zorani jankovići povsem zakonito ropali. Vprašanje, ki ga postavlja Anton Aškerc v svojem znamenitem epu o Matiji Gubcu – »Kdaj vzkresne stara pravda nam?« − je torej vprašanje, ki se postavlja celotni slovenski javnosti. Vladavina prava ni nekaj, kar je pridobljeno enkrat za vselej, pač pa se bo zanjo treba boriti. Tudi na ulicah in trgih.
Gašper Blažič