Leta 2021 je eden od mojih znancev kupil malo rabljeni avtomobil znamke VW, in sicer model tiguan. Lani ga je potreboval, menda zato, ker je potreboval denar za neko drugo naložbo. Na moje presenečenje mi je pojasnil, da je avtomobil prodal za praktično enako vsoto, kot ga je kupil, kar se marsikomu zdi nelogično. V dveh letih pač cena rabljenega avtomobila pade, a vendar – našel je kupca, ki je bil za avtomobil pripravljen odšteti tolikšno vsoto. Lahko bi rekel, da je to primer odličnega posla, saj je znanec svoj avtomobil dve leti uporabljal, ne da bi utrpel kakšno finančno izgubo (razen rednih stroškov).
Je torej moj znanec s tem poslom storil kaznivo dejanje? Če bi za mnenje povprašali dogmatične socialiste, bi to potrdili. No, pod pogojem, da bi bil moj znanec razredni sovražnik. Če bi bili sami vpleteni v ta posel, bi se jim to zdelo normalno, če pa bi to storil nekdo, ki ga ne marajo in ni “njihov”, pa bi s tem poslom storil kaznivo dejanje. Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno govedu, so nekdaj rekli stari Rimljani. Tako preprosto je to.
Začelo se je leta 2011
S tem se odpre tudi jedro problema v zadevi Trenta. Ne gre za kakšno novejšo afero, ampak za umetno vzdrževan škandal, ki ga je tranzicijska levica prvič uporabila že pred parlamentarnimi volitvami leta 2011. Šlo je za prve predčasne volitve v Sloveniji, in sicer zaradi razpada Pahorjeve koalicije, potem ko je iz nje izstopila Golobičeva stranka Zares. Kot je znano, je takrat četica “znanih Slovencev” (med njimi tudi Milan Kučan) zdrvela na ljubljanski magistrat, kjer so na kolenih prosili župana Zorana Jankovića, naj se angažira tudi na državni ravni. Tako je iz Liste Zorana Jankovića nastala “instant stranka” Pozitivna Slovenija, ki je zelo hitro dobila podporo vseh “mainstream” medijev. Prikazovali so jo kot zelo dobrodošlo osvežitev slovenske politike, kot nekaj novega, in sicer v smislu, da je Janković uspešen župan slovenske prestolnice in lahko “zrihta” tudi celotno Slovenijo.
Glavni motiv pasje procesije v ljubljanski mestni hiši je bil v resnici predvsem preprečitev zmage SDS na volitvah. Zaradi Pahorjeve razsute vlade so ji ankete spet kazale prvo mesto, toda aktivacija “novoobrazne” stranke, v kateri so se znašli številni stari znanci iz strank LDS in Zares, ni bila dovolj. Prav tako tudi ne formiranje “sredinske” Državljanske liste. Botri so potrebovali afero, s katero bi zbili mesto največje opozicijske stranke – seveda tako, da bi strele udarile v njen vrh, torej v predsednika Janeza Janšo (ki je sicer tudi izkušen plezalec in dobro ve, kaj pomenijo nevihte v visokogorju). Slednje po pravilu, ki ga opisuje že Sveto pismo: “Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce.”
In kaj se je zgodilo? Botri globoke države so že takrat v medije privlekli zgodbo o Janševem goljufivem poslu z zemljiščem, s čimer naj bi lažje prišel do luksuznega stanovanja v Ljubljani. O tej aferi je izčrpno poročala zlasti tedanja novinarka, danes pa poslanka, Mojca Pašek Šetinc, zelo verjetno ob pomoči moža Mileta Šetinca, znanega lobista in nekdaj vplivnega človeka v stranki LDS. To je bila sicer dovolj močna kombinacija, da so SDS na volitvah “skalpirali” in na prvo mesto spravili Jankovićeve “pozitivce”, vendar premalo za to, da bi preprečili novo imenovanje Janeza Janše za premierja, potem ko se je izkazalo, da so koalicijska pogajanja za Jankovića španska vas. Načrt, da bi “princ iz Saraorcev” postal slovenski premier, je tako splaval po vodi, druge stranke pa niso čakale, ampak so sestavile “koalicijo za izhod iz krize”. Janez Janša je tako predsednik vlade nepričakovano postal še drugič. Vojna levičarske “civilne družbe” se je tako začela že drugič, kar najbolj simbolizira zažgan kontrabas ob slovenskem kulturnem prazniku. Kakšen mesec prej, ko vlada še ni bila imenovana, pa je podobno pomenilo besnenje v Dražgošah, ker je tedanji ameriški veleposlanik v Ljubljani s sicilijanskimi koreninami Joseph A. Mussomeli preveč naglas izrazil interese svoje države, zaradi česar je tudi tedanji predsednik republike Danilo Türk skoraj izgubil živce.
“Klemenčičevanje” in “virantovanje” leta 2013
Nato je prišel usoden januar 2013 in nova “reciklaža” Trente. Goran Klemenčič, ki je malo pred tem nasledil slavnega “globokodržavnega” operativca Draga Kosa na vrhu protikorupcijske komisije, je zadevo Trenta uporabil kot corpus delicti, ki naj bi dokazoval Janševo koruptivnost. Zgodila se je tudi sprememba v odnosu do Jankovića, saj so ga botri že odpisali kot stvarno opcijo pri sestavi vlade ter ga naredili za kolateralno žrtev, da bi poročilo KPK izpadlo bolj nepristransko v smislu, da KPK ne navija za nobeno od političnih možnosti. No, precej slaba tolažba, saj sta koalicijski stranki, natančneje Erjavčev DeSUS in Virantov DL, poročilo KPK, ki je bilo pozneje sodno odpravljeno, vzeli resno. Slednje predvsem v smislu: “Če Janša ne odstopi in ne naredi prostora drugemu kandidatu, gremo iz koalicije.” Vmes se je Janković tudi začasno taktično umaknil z vrha PS in prepustil vodilno mesto poslanki in nekdanji uradnici finančnega ministrstva Alenki Bratušek. Pot do nove koalicije je bila tako odprta in teden dni po izvolitvi sedanjega papeža je zaprisegla nova vlada pod njenim vodstvom. Poznejša obsodba fotografa Janija Božiča je samo potrdila, da je bilo to dejanje z vlado dogovorjeno v ozadju, saj je čestitko prejela že pred razglasitvijo glasovanja. “Virantovanje” se je nato hitro končalo in smo se lahko samo še držali za denarnice. No, danes v politiki ni več niti Gregorja Viranta niti Karla Erjavca.
Trenta v predal, v ospredje pa Patria
Afera Trenta je nato začasno utonila v pozabo, ker so botri raje aktivirali afero Patria, ki so jo sprožili v približno istem času, torej še v času prve polovice mandata prve Janševe vlade. Tedaj se je na razpisu za nakup osemkolesnikov nepričakovano zgodil preobrat. Če so botri mislili, da bodo tudi tedaj brez težav spravili v pogon nov posel za sistemsko tehniko, se jim je zadeva žal ponesrečila. Odločitev je na začetku menda šokirala celo marsikoga iz SDS, mediji pa so zelo hitro začeli obujati teorijo zarote, da se takšen izid razpisa ne bi mogel zgoditi, če ne bi bila v ozadju korupcija. No, vsaj prva leta so “mainstream” mediji zaradi izbire Patrie “šlatali” tedanjega obrambnega ministra Karla Erjavca. Nato je sledil preobrat – Erjavca so na sodišču oprostili, v zapor pa so “Popit-Bavcon-Masleševi” krivosodniki nato spravili Janšo, ki naj bi na neznanem kraju ob neznanem času in na neznani način prejel obljubo o podkupnini. Nato je, kot smo lahko pričakovali, tudi afera Patria splavala po vodi, zato so lahko iz predala spet vzeli Trento, ki je znova postala del že videne taktike z jasnim namenom. Janšo bi še pred naslednjimi volitvami spravili iz politike, s čimer bi spravili celotno SDS na kolena in jo postavili pred dejstvo, naj se odpove predsedniku in bo preživela brez posledic. Korenček in palica torej. Za to imajo botri dober razlog, saj se je premier in vodja “instant svobodnjakov” Robert Golob pokazal kot “avtentični bedak” (po Vasku Simonitiju) in praktično nima več možnosti, da bi tudi na naslednjih volitvah postal premier.
Bomo postali evropska Venezuela?
Ne bom pretirano izgubljal besed o tem, kako deplasirano je lepljenje etikete kaznivosti in koruptivnosti na povsem korektno izpeljan pravni posel, kot je prodaja parcele. Kazenski zakonik namreč tudi na tem področju dovolj jasno opredeljuje, kaj je to goljufija pri takšnem poslovanju. Po logiki obtožnice bi bil vsak posel, ko nekdo dobi za prodano več, kot je dal za kupnino, smatran za kaznivega. To dobesedno pomeni kriminalizacijo prostega trga, kar se, kot kaže, dogaja v Sloveniji v 21. stoletju, torej znotraj EU! Se sploh zavedamo, za kakšno greznico bo naša država v mednarodnem okolju veljala, če konstrukt Trenta uspe? Že sedaj je naša država izjemno neugodno gospodarsko okolje za investitorje – tako domače kot tuje. To pomeni nepovratno pot v stanje evropske Venezuele.
Botri bi radi “strigli ovce”
Afera Trenta ima zelo jasen namen, vendar tu niti ne gre toliko za to, da bi v javnosti še naprej vzdrževali mit o “koruptivnem Janši”. Gre predvsem za željo po “striženju ovac” oz. “friziranju” drugih labilnih politikov na desnici, in sicer zlasti Mateja Tonina. To pomeni tudi učinkovito preprečevanje vsakega poskusa povezovanja strank v desnem oz. pomladnem taboru, češ: “Ne sodelujemo z SDS, dokler jo bo vodil Janša!” Prav tako je namen te afere sprožiti ustrezen psihološki odziv privržencev SDS, s čimer bi se lahko že v samem štartu naredilo hud prelom med “jedrom” SDS ter vsemi tistimi neopredeljenimi volivci, ki bi lahko na volitvah potencialno obkrožili to stranko. To bi v končni fazi pomenilo, da bi javnomnenjski “spin doktorji” omejili rast SDS (npr. do največ 25 odstotkov ali pa do največ 300.000 glasov) in s tem hkrati podprli rast kakšne nove “instant stranke”, tako kot so to storili že pri Gibanju Svoboda. Vprašanje je, ali je slovenska javnost res pripravljena, kot že tolikokrat, znova iti na led in dopustiti še en beden eksperiment z našo državo na račun kozlovske sodbe v podalpskem Avgijevem hlevu. Če smo res pripravljeni še enkrat iti na led, smo pomilovanja vreden narod, ki si ne zasluži svoje države.
Gašper Blažič