RTV Slovenija je končno “osvobojena” na enak način, ko je bila leta 1945 osvobojena Ljubjana. Skrajno levi aktivisti stranke Levica so končno prevzeli oblast nad javnim medijem, zdaj pa čakamo, da zbrišemo še tiste prve zametke medijske svobode, ki so se pojavili v sredini osemdesetih. Ideološki sopotniki jugoslovanskih trdih komunistov so odločeni, da bodo televizijo naredili tako socialistično in enoumno, kot je bila od nastanka v petdesetih pa vse do sredine osemdesetih. Programski svet od zdaj naprej vedno odloča severnokorejsko soglasno. Na čelu televizije so tisti, ki so obljubljali kadrovske čistke ideološko oporečnih novinarjev. Včeraj smo bili priča najbrž še zadnjemu disidentskemu Utripu pred nastopom “Svobode”. Pripravil ga je Gašper Petovar. Tisti novinar, ki si je Goloba “upal” vprašati o njegovih domnevnih nečednih poslih. Takih “napak” v prihodnosti na RTV Slovenija najbrž ne bo več.
Gašper Petovar ni želel biti politikantski kot nekateri levo usmerjeni novinarji RTV Slovenija, ki pripravljajo Utrip. Želel je biti združevalen. A to v času levičarskega razdiralstva pomeni hud greh. Pohvalil je altruizem Slovencev, ki so v ključnih trenutkih uspeli stopiti skupaj.
“Poplave so združile vso Slovenijo. Prostovoljci z vse države pomagajo ljudem na najbolj prizadetih območjih” in omeni tudi ukrajinsko pomoč, ki je – kljub krvavi vojni – prišla s težko mehanizacijo.
Pohvali pa tudi politiko: “Prvič po dolgem času pa se je poenotila tudi slovenska politika. Skupaj sodelujejo pri pripravi ukrepov za čim hitrejšo in čim bolj učinkovito sanacijo prizadetih območij in skupaj načrtujejo ukrepe za to, da posledice prihodnjih ujm ne bodo nikoli več v taki meri zarezale v življenja Slovenk in Slovencev.”
In nadaljuje: “Epidemija covida je bila preizkus naše povezanosti in človeškosti, kjer se je pokazala vsa naša srčnost. Preizkušnja, ki jo je pred nas postavila narava, pa predstavlja ponovno priložnost, da nas solidarnost in človeškost zopet povežeta. Tokrat v pomoči ljudem in v soočanju s podnebnimi spremembami.”
Vendarle pa omeni, da med covidom – vsaj v primeru politike in t. i. civilne družbe ni bilo tako. Spomni na nagajanje takratne politične opozicije in nevladnih organizacij: “Tokrat se celo civilna družba ne deli, kot se je denimo med covidom. Nihče ne kolesari in protestira pred vlado in parlamentom zaradi ukrepov, ki se sprejemajo. Si predstavljate Slovenijo, če bi bila politika vedno tako enotna, če bi si pomagali, namesto da si mečejo polena pod noge, če bi skupaj gradili lepšo in boljšo prihodnost? Namesto da se vsakokrat, ko se zamenja oblast, spremeni vsa zakonodaja ne glede na to, koliko pozitivnega imajo ljudje od nje? Lahko samo upamo, da bo katastrofa, ki je doletela Slovenijo, spremenila prakso tudi v politiki in bo več konstruktivnega sodelovanja in spoštljivih odnosov.”
Petovar opozarja, da pri nas za ideal pogosto izpostavljamo Avstrijo, ki je imela po drugi svetovni vojni več kot 60 let na oblasti velike koalicije med levimi in desnimi. Pri tem seveda cilja na sistematično izključevanje desnih strank iz političnega parketa s strani levičarske večine, kar je v Sloveniji folklora že vsaj desetletje.
Spomni tudi na vseevropski dan spomina na žrtve totalitarizmov: nacizma, fašizma in komunizma. Tam pa Slovenija ni tako enotna kot pri poplavah. Zgodovinska lekcija, ki smo jo slišali, je najbrž zadnja, ki se bo (še) smela predvajati pred svobodo.
Besede, ki odmevajo. Besede, ki morajo odmevati. Saj bodo v bližnji prihodnosti na javnem mediju vseh Slovencev prepovedane.
Omeni bivšega predsednika Boruta Pahorja, ki je prepričan, da je zavedanje o komunističnih zločinih, storjenih na naših tleh, vendarle večje kakor pred leti: “Slovenci, če to zdaj primerjam z drugimi narodi v vzhodni in centralni Evropi, mogoče vendarle nekako izstopamo po tem, da smo na nek dovolj civiliziran način, ne zlahka, ampak stežka, tematizirali to vprašanje in naredili nekatere mejnike v teh 30 letih, ki kažejo na našo narodno zrelost.”
Kot utež očitni razklanosti naroda Petovar omeni “poenotenje svetnikov Sveta RTV Slovenija, ki so se poenotili, da mora po Andreju Grahu Whatmoughu stolček predčasno zapustiti tudi vršilec dolžnosti direktorja Televizije Uroš Urbanija. Na položaju ga bo nasledil Andraž Pöschl.
Urbanija pa na vse to odgovarja: “Pomemben je moto te uprave. Spomnite se člana uprave, ki je kandidiral za to mesto, je lepo povedal, kako bodo ravnali, an ban pet podgan … In tako naprej, vija, vaja, ven. Torej, delavce tukaj na RTV je primerjal s podganami, ki jih je treba, tako kot je lansko leto v svojem prispevku omenil odgovorni urednik Mladine, Gregor Repovž, dobesedno deratizirati. To pa je žalostno, nedemokratično in seveda nisem problem samo jaz, problem je pravzaprav, kaj vse sledi.” So to bile zadnje besede Uroša Urbanije za javni medij pred “osvoboditvijo”? Morda. Oz. skoraj zagotovo.
Na koncu Petovar spomni še na uspeh Kristjana Čeha, metalca diska, s svetovnega prvenstva v atletiki, ki poteka v Budimpešti. Spomnil je, kako je Slovenija v športu zopet enotna kot pri poplavah. Upa, da bi le v prihodnje tako tudi ostalo, zaključi Petovar.
A vsi vemo, da ne bo tako. Revanšistična skrajno leva klika je zavzela javni medij, politiko, inštitucije, pravosodje. Bistvo Petovarjevega Utripa se skriva v neizrečenem: Slovenija nikoli ni bila povsem enotna, bila pa je pluralna in mnenjsko heterogena. Očitno pa smo na pragu mračnega obdobja, ki močno spominja na osvoboditev pred 83 leti. Kaj nas še loči od ruskega scenarija? Po dogajanju na RTV Slovenija lahko sklepamo, da ne prav veliko.
I. K.