Politični opazovalci povsod na Zahodu (in v Sloveniji) ugotavljajo, da so mladi (do 35 let) v veliki večini politično usmerjeni v levo. Razmeroma velik odstotek teh mladih levičarjev lahko prištejemo k radikalni levici. V prispevku pojasnjujemo razloge, zakaj je prišlo do tako velikega odklona mladih v levo.
To, da so levičarske stranke in gibanja danes med mladimi tako ekstremno priljubljeni, lahko enostavno pojasnimo s citatom pisatelja G. Michaela Hopfa iz enega njegovih postapokaliptičnih romanov: “Težki časi ustvarijo močne ljudi. Močni ljudje ustvarijo dobre čase. Dobri časi ustvarijo šibke ljudi. In šibki ljudje ustvarijo težke čase.” Današnji mladi so se rodili v dobrih časih. Zato so šibki ljudje, ki ustvarjajo težke čase. Njihova šibkost se še najbolj kaže v tem, da zaslepljeno podpirajo leve politične ideologije, ki zahodno civilizacijo potiskajo v katastrofo.
Zaslepljeni otroci blaginje
Po grozotah druge svetovne vojne se je zgodila obnova, ki je potencirala obdobje gospodarske rasti, ki je ustvarila blaginjo po vsem svetu. Krizna 70. leta prejšnjega stoletja so spravila v težave predvsem tretji svet in države pod komunistično diktaturo, medtem ko je Zahod svojo blaginjo ohranil. Globalizacija in digitalna revolucija sta ustvarili novo rast in s tem podaljšali blaginjo. Kakšen rušilni rezultat na gospodarstvo bo imela epidemija covida-19, se bo šele pokazalo, a zahodni sistemi se za las za zdaj še držijo. Z osamosvojitvijo in uvedbo tržnega gospodarstva se je Slovenija priklopila na blaginjo Zahoda in s tem se je v njej ustavila gospodarska kriza, ki jo je povzročil državni socializem.
Mladi, o katerih govorimo (18–35 let), so se rojevali v stabilnih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja ter na začetku novega tisočletja, ko je kazalo, da je (po besedah političnega ekonomista Francisa Fukuyame) “konec zgodovine”, v kateri naj bi bil Zahod trajno zmagal. V tem času (in do danes) je prevladovala ideja, da si je človek podredil naravo. Ta ideja se je kasneje zaradi iluzije, da človek lahko odločilno vpliva na naravo, izrodila v katastrofalno razogljičevanje, ki bo zahodni blaginji zabilo zadnji žebelj v krsto. Tudi udobje življenja, ki so ga od rojstva do danes izkusili mladi milenijci in generacija Z, ni bilo še nikoli v zgodovini niti na približno podobni ravni, kot je sedaj, ko imajo celo nižji sloji prebivalstva na Zahodu dosti boljši standard, kot so ga imeli pred stoletji kralji.
Ta okvir, ki smo ga opisali, je nujno potreben za razumevanje, zakaj so se mladi tako množično pustili indoktrinirati v levo. Če človek misli, da se mu ni treba več truditi za preživetje, ker mu hrano za drobiž prodajo in dostavijo na dom, če je doma vedno prijetno toplo in energija ter povezava s svetom pride iz zidu ter če iz pipe vedno priteče voda in je na voljo praktično vse, kar človek potrebuje za preživetje, se človek posveča drugim temam, ki so bile za naše prednike popolnoma nepomembne ali nedosegljive.
Levičarske ideologije nikoli niso blestele na področju vzdržnosti: noben levi politični sistem ni vzdržal. Zaradi nevzdržnosti, kar ni nič drugega kot nezmožnost preživetja, so propadle tako socialdemokratske politike na Zahodu kot komunistične diktature državnega socializma na vzhodu. Toda levičarske ideologije so vedno znale tistim, ki jih je to zanimalo, ponuditi zgodbice (beri: pravljice) o veličastni prihodnosti, če “bomo naredili drugače, kot je zdaj”.
Norost prebujenstva v jedru Zahoda …
In točno to se dogaja sedaj. Gibanje prebujenstva na Zahodu mladim ponuja boljši oz. pravičnejši svet, v katerem bodo vsi enakopravni (manjšine sicer “bolj” enakopravne kot večina). V tem utopičnem svetu ne bo nihče nikomur smel reči ne in nihče ne bo smel nikogar užaliti. Še več. Nihče ne bo smel javno ali zasebno izreči nič takega, kar bi potencialno lahko kogar koli razžalilo. Ni nenavadno, da mladi na Zahodu sledijo tej množični norosti, saj je usklajena s t. i. permisivno vzgojo, ki so je bili mladi na Zahodu deležni od sredine 80. let prejšnjega stoletja. V skladu s to vzgojo namreč velja, da se otroku nikoli ne reče ne in se z njim vedno le pogaja ter se ga poskuša razumno prepričati. Produkt te vzgoje so horde do obisti razvajenih ljudi, ki mislijo, da morajo brezpogojno dobiti vse, kar si zamislijo, in se počutijo neverjetno razžaljene za vsako malenkost (v anglosaškem svetu se takim večnim užaljencem reče “snežinke”). Ko so mladi iz permisivne vzgoje vstopili v svet, so se soočili s frustracijami, saj človeku v zunanjem svetu zunaj permisivnega inkubatorja, ki ga v potu svojega obraza ustvarjajo starši, pogosto rečejo ne. In prebujenstvo obljublja odstranitev prav te frustracije.
… in utopična komunistična nostalgija v Sloveniji
Slovenski vrstniki mladih iz jedra Zahoda prebujenstvu za zdaj sicer podlegajo le delno, čeprav tudi to ni zanemarljivo. V Sloveniji je namreč “glavna” levičarska indoktrinacija, ki izhaja iz 90. let prejšnjega stoletja. Njeni kreatorji so gradili na ideologiji in celo metodologiji iz časa slovenskega državnega socializma. Levičarski ideologi mlade pri nas indoktrinirajo s pravljicami o tem, kako je bilo življenje v času komunistične diktature udobnejše in človeku prijazno, kot je danes v času “vampirskega kapitalizma” in “nedelujoče oz. zlagane demokracije”. Mladi v Sloveniji večinoma ne razumejo, da ta kapitalizem, ki ga imamo, ni prav nič vampirski, pač pa jim omogoča neprimerno višji standard, kot so ga imeli njihovi starši in stari starši v času državnega socializma. Mladi v Sloveniji večinoma tudi ne razumejo, da je demokracija, v kateri nočejo sodelovati (beri: se udeleževati volitev), njihova zavarovalna polica, ki preprečuje, da jim diktator ali diktatorske strukture ne morejo protipravno odvzeti sadov dela, ki so jih oz. jih bodo ustvarili z lastnimi napori. Levičarska indoktrinacija v Sloveniji svojim mladim poslušalcem ponuja rešitev frustracije z neko spačeno zgodbo o tem, kako se bosta cedila med in mleko, ko se povrne “dobri stari socializem”. Torej gre za podobno obljubo o olajšanju frustracije slovenskih mladih, kot jo njihovim vrstnikom na Zahodu dajejo radikalni prebujenski aktivisti, ki želijo predrugačiti (beri: zrušiti) zahodne družbe.
Večina sodobnih mladih v Sloveniji prav tako kot večina njihovih vrstnikov na Zahodu ne razume več ali noče razumeti, kako se v realnem svetu preživi, kako nastane in se ohranja blaginja, kaj potrebuje gospodarstvo za normalno delovanje ter posledično za preživetje v prvi vrsti sebe in v drugi (prek davkov) za preživetje družbe ter vseh njenih članov, posameznih ljudi. Mladi ne razumejo več ali nočejo razumeti, da v službah morajo odločati šefi ne glede na to, kaj si pri sebi mislijo nekateri mladi zaposleni, ki menijo, da je svet narejen zato, da se vrti okoli njih. Večina sodobnih mladih ne razume več ali noče razumeti, da za varnost potrebujemo policijo in vojsko, ki potrebujeta določena sredstva, ki jih mora družba plačati, da lahko delujeta. Ne razumejo več ali nočejo razumeti, da njihovi najemodajalci morajo zaračunavati tako najemnino, da imajo dobiček, saj v nasprotnem primeru nihče več ne bo gradil stanovanj, ki jih mladi potrebujejo, dokler si ne zgradijo svojih. Levičarsko nastrojeni mladi demonizirajo tradicijo in institucije, ki jim omogočajo blaginjo, saj v resnici nimajo pojma, kako realno življenje deluje, ker so pač šibki ljudje, ki so jih ustvarili dobri časi in ki bodo vse pridobitve svojih močnih prednikov zaradi lahkomiselnosti in neumnosti zapravili, če se ne bodo še pravočasno streznili.
Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist