“Svoboda je za življenje pomembna kot voda, ampak pijmo je le toliko, da utešimo žejo.” Ko sem te dni zasledil vest, da se je ministrica Asta Vrečko odločila, da skladno z 41. členom Zakona o društvih na Upravno sodišče poda tožbo za prepoved delovanja Društva za promocijo tradicionalnih vrednot, sem najprej pomislil, da se je nekdo na internetu igral z umetno inteligenco. Po njenem naj s tem preprečili organizirano spodbujanje sovražnosti in nasilja.
Spontano se je v meni zbudil obrambni mehanizem zaradi grobega poseganja te ministrice proti vsemu, kar v vladi Gibanja Svoboda poraja sum, da je usmerjeno desno, proti interesom levice, in posebno še, če ima narodnozavedni prizvok. Zato sem na to vest reagiral ogorčeno, kar si kot neaktivni politik lahko privoščim. Temu ogorčenju pa je sledila trezna analiza dogajanja. Priznam, da sem za to društvo slišal prvič. Hvala internetu, saj sem v najkrajšem času pridobil informacije iz različnih virov. Pri tem sem ugotovil, da Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot in njegov spletni časopis Nacionalna tiskovna agencija NTA nista ravno nekaj, kar bi nam krepilo narodno zavest in ponos. Fašistični pozdrav, Hitler kot heroj in neurejen odnos do Judov gotovo niso elementi, ki bi takšnemu društvu pomagali k večjemu ugledu. To je moj prvi vtis in s tem ne želim užaliti tistih v društvu, ki so v njem iz poštenih namenov, še manj pa naj moje mišljenje ne služi komu za odobravanje poteze ministrice za kulturo.
Tukaj je prišel na dan naš osnovni problem, ki nas stalno razdružuje in vedno znova kaže našo moralno in pravno neurejenost. To se zrcali največ v neenakem obravnavanju različnih političnih pogledov na svet. Če pogledamo, kako se pri nas zelo različno in predvsem nekritično obravnava naša medvojna in povojna zgodovina posebno glede na komunistično revolucijo in povojno diktaturo v državnih institucijah, potem ugotavljam, da je ta postopek ministrice enostranski, pretiran in ideološko obarvan. Imenovanje Hitlerja za heroja je gotovo znak vsaj velikega neznanja ali sprenevedanje. Lahko tudi osebna moralna oporečnost ali politična slepota. Tako vidim vsaj jaz, ki se sodim med dobre poznavalce nacizma in Hitlerjeve diktature in ravno zato ne opletam tako lahkotno s temi prispodobami, če je treba razvrednotiti neko politično smer.
V glavnem je tega nesmisla v največji meri deležna desna politična opcija. Poznam pa tudi drugo, komunistično stran. To je povojna družba Stalina in Tita. In tukaj se odpre odločilno vprašanje v naši družbi: zakaj je dobro govoriti o Hitlerju zavrženo dejanje, govoriti o Titu kot junaku in dobrotniku pa ne? Razen zaplinjanja Judov ne vidim med obema diktatorjema, če primerjamo njune zločine, nobenih razlik. Hitler ima celo vidno prednost pred Stalinom in Titom. Njemu namreč ni uspelo uničiti vse družbene strukture v državi, kot sta to naredila Stalin in Tito. Tako se je Nemčija laže pobrala in gospodarsko rehabilitirala kot pa mi, ki čutimo še danes posledice Titovega komunizma. Pa to še ni vse.
Naše sodstvo ni storilo nič za priznanje zločinov revolucije. Da ne govorimo o šolstvu, ki še vedno ni prilagodilo učnega programa dognanjem in oceni neodvisnih zgodovinarjev. Po nekaterih uradih še visijo Titove slike, celo na RTVS so odkrili vsaj eno. Sredi glavnega mesta se praznuje revolucionarna rdeča zvezda. Na mnogih javnih mestih stojijo še spomeniki zločincev. Nešteto mest ima še ulice, imenovane po zločincu Titu in njegovih pajdaših. Hitler je zapustil vsem upokojencem vsaj urejeno zdravstveno zavarovanje, pa tega nihče v Nemčiji v javnosti veliko ne hvali. Kaj je zapustil Tito našim upokojenkam in upokojencem poleg propadlega gospodarstva in razkola med ljudstvom? Poleg tega naša država denarno podpira največjo lažnivo organizacijo, ki skrbi za stalni razdor med ljudmi, namreč ZZB. Kako ni ministrstvo za kulturo prišlo na idejo, da prepove najprej tega komunističnega dinozavra, ampak se je spravilo na majhno društvo, ki za nikogar ne predstavlja kakšne resne nevarnosti, četudi imajo nekateri njegovi člani nesprejemljive poglede na svet.
Nikakor pa za urejanje takšnih zadev ni primerna Asta Vrečko, ki je v javnosti na Čebinah demonstrirala, kaj so njene politične vrednote: diktatura komunistov Tita, Kidriča, Kardelja in drugih.
Franci Kindlhofer