Bolj ko se bližajo volitve, bolj nam stranke obljubljajo, kako naj bi imele čudežni recept in znanje, da spremenijo stvari na bolje. To je še posebej zanimivo poslušati od tistih, ki so večino časa na oblasti, pa nekako šele takrat, ko oblast izgubijo, ugotovijo, da pa bi bilo treba nekaj narediti. “SDS je stranka, ki to, kar zapiše v program, tudi uresniči. Je povezovalna in odprta za vse,” je v nedavnem intervjuju poudaril poslanec SDS Boris Doblekar. S temi besedami je poslanec izpostavil bistvo največje vladne stranke in razloge, čemu ima ta sodeč po javnomnenjskih anketah največjo podporo državljank in državljanov.
Potem ko je konec volilne kampanje, napoči čas, da zmagovalci volitev uresničijo svoje programe. Kot smo lahko videli, pa večina stvari ostane le pri besedah, saj se tekmeci, ki imajo skupni le “antijanšizem”, težko sporazumejo in se v glavnem ukvarjajo z medsebojnimi spopadi. Kot smo lahko videli, tedaj ni časa za dialog s političnimi tekmeci, čeprav se sami proglašajo za sodelovalne.
V času aktualne vlade je bila levi opoziciji ponujena roka sodelovanja, a seveda je te niso sprejele, ker očitno delo v dobrobit vseh državljank in državljanov ni njihovo glavno poslanstvo. Rušenje in medsebojno obračunavanje sta namreč njihov modus operandi. Ne gre pa tudi brez praznih obljub. To je, potem ko je predsednik republike Borut Pahor razpisal volitve na prvi možni termin, priznala predsednica stranke SD Tanja Fajon. “Sama pa zagotavljam, da Socialni demokrati ne bomo več obljubljali. Konec je obdobja praznih obljub, ampak predstavljamo načrt. To bo naš program, naša ekipa z načrtom, ki bo zelo jasen, konkreten, izvedljiv, uresničljiv, s časovnimi zavezami in tudi finančnimi izračuni,” je še povedala. S temi besedami je Fajonova iskreno priznala, da so doslej imeli samo prazne obljube.
V času aktualne vlade smo navkljub epidemiji lahko videli, kako se lahko prisluhne potrebam ljudi in gospodarstva, če je volja za to. Človek lahko na nasprotni strani še tako s pomočjo naklonjenih mainstream medijev ponavlja, da živimo v nekakšni diktaturi, kjer se tepta pravice in omejuje novinarsko svobodo, a ljudje na lastni koži lahko sami najbolje ocenjujejo. Vidijo lahko namreč sami, da se na dnevni ravni obračunava z vlado. Človek, ki sploh razume pomen diktature, ve, da v diktaturah kritika oblasti ni mogoče. Solidarnostni prispevki, turistični boni, pomoč velikim družinam, cenejši prevoz z vlakom ob vikendih, so le nekateri ukrepi, ki so za razliko od visokoletečih obljub oprijemljivi.
Ukrepanje, ne pa zgolj dajanje praznih obljub je mogoče, če imaš pravi program in kader, ki omogoča njegovo izpeljevanje. Kot je v nedavnem intervjuju za Politikis izpostavil poslanec Boris Doblekar, smo daleč najboljši v Evropi, imamo najnižjo brezposelnost, visoko gospodarsko rast, priča smo bili največjemu dvigu pokojnin in plač, prišlo pa je tudi do poprave mnogih krivic. “V tako težkih in zahtevnih zdravstvenih razmerah doseči toliko, je res spoštovanja vredno. Izpostavil bi, da je bilo ob mnogih sprejetih zakonih, ki so tektonski premiki za Slovenijo, nujno skrbeti še za obvladovanje epidemije in nenehne skrbi za vse državljane, za vse skupine, ki so tako različne za obravnavo, in za to, da v gospodarstvu dosegamo odlične rezultate.” Kot je še izpostavil Doblekar, ima stranka SDS vse, kar misli, da mora imeti sodobna politična sila, ki ima program za ljudi in za napredek ter spoštuje vrednote slovenskega naroda. “Kar zapiše v program, tudi uresniči. Je povezovalna in odprta za vse.”
KUL bi z Golobom delal drugače, a ne ve, kako
Vidimo lahko, da stranke, ki so večino časa na oblasti, raje ne obljubljajo nič, ker očitno nimajo kaj ponuditi. Takšen primer so nedvomno Socialni demokrati, ki državljanke in državljane nagovarjajo prek panojev z napisom: “Brez obljub”. Očitno se zavedajo, da če nekaj obljubiš, volivke in volivci nato upravičeno pričakujejo, da boš obljubljeno izpeljal. Temu se bodo tako elegantno izognili, saj jim nihče ne bo mogel ničesar očitati. Daleč od tega, da je stranka SD edina takšna, konec koncev tudi ostali KUL-ovci na vprašanje, kako pa bi naredili bolje, odgovarjajo le na splošno. V ta rang spada tudi Robert Golob, ki še sploh nima ekipe, kaj šele programa. Razlika med strankami je očitna, ni kaj.
Sara Kovač