Problematika dolgotrajne oskrbe je slovensko politiko spremljala desetletja kot temen madež na ugledu evropske države, ki ne zna in ne zmore sistemsko poskrbeti za svoje starejše občane. Komaj Janševa vlada je presekala gordijski vozel, sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je predvidel konkretne rešitve in vire financiranja. Vlada Roberta Goloba ga je z gasilsko akcijo umaknila, saj bi zažiral v njene projekte financiranja obnovljivih virov energije in nagrajevanja leve “ulice”. Zdaj pa je zakon pod patronatom ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca prišel nazaj, v novi podobi – takšni, kjer se financiranje dolgotrajne oskrbe enostavno in elegantno prenese na nas – davkoplačevalce.
Minister se sicer hvali, da gre za največji korak na tem področju v zadnjih 30 letih. Kot se je pohvalil, z njim širijo nabor pravic ter zagotavljajo financiranje, s čimer bo zakon po njegovih navedbah dejansko izvedljiv. Resnica je veliko bolj bridka.
Finaciranje res “zagotavljajo”, a ne na tak način kot prejšnji zakon, ki je financiranje želel zagotoviti s proračunskimi rezervami – zagotavljajo ga s še večjo obremenitvijo plač, ki so jih že tako v osnovi dodatno obremenili od 1. januarja 2023, zaradi česar še vedno spadamo v lestvico najbolj obdavčenih držav EU po stopnji obdavčitve dela.
Nov prispevek v naročje centralnim planerjem
V resnici gre še za en prispevek, ki ga bomo davkoplačevalci ad hoc plačevali centralno-planskemu državnemu zavodu ZZZS. Do zdaj smo ZZZS plačevali približno 300 evrov na mesec (na povprečno plačo) za obvezno zdravstveno zavarovanje. Zaradi stranke Levice, ki diktira politiko koalicije, se bo na ZZZS prenesel še znesek 35 evrov iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki bo tako namesto prostovoljen, postal obvezen. Zdaj pa bo taisti zavod, ki se je v preteklosti že izkazal kot izjemno slab gospodar javnih sredstev, prejemnik še enega prispevka – za dolgotrajno oskrbo.
Ta bi se – če bo predlog zakona sprejet – plačeval v odstotku za delavce, delodajalce in upokojence ter po dva za samozaposlene in kmete. Plačevati bi ga morali od začetka leta 2025. Dodatno obveznost za vse državljane in podjetja so iz vlade pojasnili, da “zakon ureja financiranje na način, da vzpostavlja proračunski vir financiranja DO in prispevno stopnjo v višini enega odstotka za delavce, enega odstotka za delodajalce ter enega odstotka za upokojence iz neto pokojnin”.
Gre za prevaro vlade
Seveda se da vsako družbeno težavo rešiti tako, da se državljanom naložijo novi davki. Konec koncev lahko uvedemo določilo, da bodo pokojnine od 1. januarjem 2024 minimalno 1000 evrov, sredstva pa poiščemo tako, da z dodatnimi 15-odstotki obdavčimo delo. Seveda pa to ni sistemska rešitev. Iskanje financiranja z novo obremenitvijo že tako preobremenjenih davkoplačevalcev je prelaganje odgovornosti na ljudi same, kar je pa najhuje, vlada s tem ignorira predstavnike delodajalcev, hkrati pa zapira možnost do referenduma na zakon, saj na zakone, ki uvajajo nove prispevke in dajatve, po ustavi ni mogoč referendum.
Jasno je, da bi vlada lahko zlahka našla rezerve v proračunu. Razpisi za nevladne organizacije kar dežujejo, konec leta 2022 pa so beležila rekordne prihodke. Stroški plač v javni upravi so se letos – pred kakršnokoli resno plačno reformo – povečali za desetino, natančneje za 10,3 odstotka, in so bili posledica lani jeseni sklenjenega dogovora o dvigu plač. Za plače v javnem sektorju je šlo v letošnjih prvih mesecih že 974 milijonov evrov. Njihova rast se bo v prihodnjih mesecih še okrepila zaradi dogovorjenega drugega dela višjih izplačil s plačo za april. Država je nasedlim energetskim monopolistom zagotovila skoraj milijardo evrov garancije. Govori se o požigu 100 milijonov davkoplačevalskih evrov z ustanovitvijo nove letalske družbe. Sredstva torej so. Le izvršilna oblast bi morala imeti voljo optimizirati svojo porabo. Pa je nima. Zato bo za svojo socialno čutečo politiko uporabila kar vaše denarnice.
Andrej Žitnik