Ministrica za kulturo Asta Vrečko, članica stranke Levica, je pred kratkim izdala sklep o uvedbi videonadzora na Ministrstvu za kulturo. Uradni razlog za to odločitev je po zapisu na njihovi uradni spletni strani “zaščita premoženja in varnosti zaposlenih”, a se v javnosti pojavljajo ugibanja, da bi lahko šlo za poskus vzpostavitve popolnega nadzora nad zaposlenimi.
Ta poteza je sprožila razprave o resničnih motivih ministrice Aste Vrečko, še posebej v luči ideološke usmerjenosti njene stranke in bližajočega se referenduma o zakonu o dodatku k pokojninam za umetniške dosežke, ki bi lahko šel v prid opoziciji.
Videonadzor, ki služi varnosti premoženja in zaposlenih, je sicer v skladu s standardnimi praksami v javnih institucijah in je pogosto uveden v občutljivih okoljih, kjer obstaja tveganje za krajo ali druge varnostne grožnje. Vendar pa časovna bližina referenduma, ki bi lahko oslabila položaj vladajoče koalicije, in neuradni viri, ki namigujejo na nadzor nad zaposlenimi, vzbujajo dvome. Sklep o videonadzoru je bil domnevno sprejet 23. aprila 2025 – tik pred referendumom, kar nekateri razlagajo kot poskus krepitve nadzora v ključnem političnem trenutku.
Čeprav ni neposrednih dokazov, da ministrica želi nadzorovati pogovore ali druženja zaposlenih, takšne špekulacije niso povsem neutemeljene. Videonadzor, če ni strogo omejen na varnostne namene, lahko ustvari občutek stalnega nadzora, kar lahko vpliva na delovno vzdušje in svobodo zaposlenih. Brez jasnih pravil o obsegu in uporabi posnetkov ostaja možnost, da bi sistem lahko bil zlorabljen za spremljanje posameznikov, kar bi bilo v nasprotju z načeli zasebnosti.
Ideološka usmerjenost Levice in povezava z represivnimi režimi
Stranka Levica, katere članica je Asta Vrečko, je pogosto kritizirana zaradi svoje ideološke naklonjenosti socialističnim in komunističnim idealom, ki so zaznamovali nekdanjo Jugoslavijo. Njena seznanjenost ali pa celo naklonjenost določenim represivnim tehnikam ne bi smela biti presenečenje. Spomnimo, da je prav njena stranka predlagala novelo Zakona o medijih, ki iz več podanih argumentov omejuje svobodo izražanja, kar dodatno krepi percepcijo, da je Levica naklonjena nadzoru in regulaciji. Komunistični režimi so uporabljali obsežne sisteme nadzora, vključno z vohunjenjem in prisluškovanjem, za ohranjanje politične moči. Videonadzor, kot ga poznamo danes, sicer ni bil del takratne tehnologije, a ideja o spremljanju posameznikov za zagotavljanje lojalnosti režimu je bila prisotna.
Za primerjavo lahko potegnemo dve vzporednici iz časa Jugoslavije:
Nadzor nad disidenti: V socialistični Jugoslaviji je tajna policija (UDBA) redno spremljala posameznike, ki so bili sumljivi zaradi svojih političnih prepričanj ali kritik režima, tudi citat “OZNA sve dozna” (OZNA vse izve) ni naključen. To je vključevalo prisluškovanje, sledenje in zbiranje informacij o njihovih stikih. Če bi videonadzor na ministrstvu uporabljali za spremljanje političnih pogovorov ali lojalnosti zaposlenih, bi to spominjalo na takšne prakse, čeprav v manj ekstremni obliki.
Kontrola delovnih okolij: V jugoslovanskih podjetjih in institucijah so partijski funkcionarji pogosto nadzirali vedenje zaposlenih, da bi zagotovili skladnost z ideologijo režima. Neformalni pogovori ali kritike so lahko privedli do sankcij ali izgube zaposlitve. Videonadzor, ki bi bil usmerjen v spremljanje interakcij zaposlenih, bi lahko vzbudil podoben občutek negotovosti, kot ga je povzročala takratna partijska kontrola.
“Represivni prijem” pred referendumom?
Referendum o zakonu o dodatku k pokojninam za umetniške dosežke, ki bo potekal 11. maja 2025, je vroča politična tema. Asta Vrečko je ostro kritizirala pobudo opozicijske stranke SDS, ki referendum vidi kot napad na umetnike in kulturo. Hkrati vlada poziva k bojkotu referenduma, kar kaže na visoko politično napetost. Če bo referendum uspešen, bi to lahko oslabilo položaj koalicije, vključno z Levico. Časovna bližina uvedbe videonadzora in referenduma vodi do špekulacij, da bi lahko šlo za “represivni prijem” pred glasovanjem ali pa način izvajanja pritiska.
Vzporednice s praksami iz časa Jugoslavije, kot sta nadzor disidentov in kontrola delovnih okolij, služijo kot opomnik na nevarnosti zlorabe nadzornih sistemov, a smo se vsekakor z vprašanji in prošnjo za pojasnilo obrnili tudi direktno na Ministrstvo za kulturo. Odgovorov do objave članka še nismo prejeli.
T. B.