“Posebno poglavje na področju samozaposlenih v kulturi predstavlja tako imenovano “nevidno delo”, saj bo že tako ali tako preobsežno kategorijo statusnikov raztegnilo do poljubnih meja, ki jih bo določal politični vrh, in s tem omogočilo domnevnim ustvarjalcem/parazitom, ki ničesar ne naredijo (delajo nevidno – denimo: snujejo ali sanjajo o tem, da so novi Prousti, Mozarti ali Plečniki), da bodo nagrajeni za usluge, ki jih izkazujejo politični levici s tem, da v primeru zmage desne sredine na volitvah uprizarjajo cirkus na ulicah,” pojasni konservativni mislec Andrej Lokar.
Zadnje čase spremljamo številne norosti ministrstva za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko. Nedavno smo poročali, da morajo davkoplačevalci umetniški eliti, ki s svojimi hobiji ni sposobna preživeti na prostem trgu, plačevati prispevke – gre že za več kot 450 evrov na mesec. Sedaj pa bi ministrica Vrečko plačevala še “nevidno” delo samozaposlenih v kulturi. Spomnimo tudi na bizaren medijski zakon, ki rešuje propadajoče tranzicijske medije in uvaja represijo nad spletnimi vplivneži.
Po nekaterih informacijah je premier Robert Golob še decembra osebno pritisnil na Vrečkovo, da mora novi sporni medijski zakon nujno dati na sejo vlade, zato naj bi po spletu krožile celo različne verzije zakona. Decembra smo poročali tudi o osebnih obračunih zamerljive Vrečkove, denimo s pevko Alenko Gotar, ker je odkrila nezakonitosti in korupcijo na Sektorju za umetnost ter nezakonitosti ministričinega človeka Roka Avbarja. In tu je navsezadnje tudi brutalno kadrovanje Vrečkove v Cankarjevem domu.
Nazadnje je Peter Baroš, vdani in poslušni ministričin operativec, gladko zmagal na javnem razpisu za novega kulturno-umetniškega vodjo (direktorja) Cankarjevega doma. Ravnanje kulturnega ministrstva je za naš medij komentiral konservativni mislec Andrej Lokar.
Celoten komentar konservativnega misleca Andreja Lokarja:
“Dogajanje na slovenskem ministrstvu za kulturo je v zadnjih dneh leta 2024 in na začetku leta 2025 očitno doživelo svoj zgodovinski pospešek. Očitno se je dr. Asta Vrečko pred iztekom mandata ali pred predčasnimi volitvami (ji je bilo to prišepnjeno iz Murgel?) odločila, da slovenski javnosti in slovenski kulturi predstavi svoj opus magnum in se tako zapiše v zgodovino slovenske kulture. To ji bo tudi uspelo: v zgodovino slovenske kulture se bo zapisala skladno s svojim intelektualnim nivojem in skladno z intelektualnim nivojem svojih svetovalcev. Slovenska kultura si jo bo vtisnila v spomin predvsem kot brezobzirni in nasilni vdor kulture izbrisa, ki pomeni pravi atentat na slovensko identiteto in ki prihaja s samega političnega vrha:
1) Predlagani zakon o medijih je v bistvu nadvse pretkano zasnovano nerazumljivo skrpucalo, njegova moč pa tiči ravno v nedorečenosti, saj omogoča najširšo interpretacijo področij, na katerih je mogoče uveljavljati cenzorske prijeme in po zakoniti poti utišati ter izobčiti vse, ki bodo tako ali drugače ovirali uveljavitev “kulturno-birokratske revolucije”, katere namen je pretvoriti slovensko kulturo v orožje za utrjevanje politične oblasti;
2) Posebno poglavje na področju samozaposlenih v kulturi predstavlja tako imenovano “nevidno delo”, saj bo že tako ali tako preobsežno kategorijo statusnikov raztegnilo do poljubnih meja, ki jih bo določal politični vrh, in s tem omogočilo domnevnim ustvarjalcem/parazitom, ki ničesar ne naredijo (delajo nevidno – denimo: snujejo ali sanjajo o tem, da so novi Prousti, Mozarti ali Plečniki), da bodo nagrajeni za usluge, ki jih izkazujejo politični levici s tem, da v primeru zmage desne sredine na volitvah uprizarjajo cirkus na ulicah itd.
3) Kadrovanje v CD je morda še najbolj razvidni izraz ideološke obsedenosti dr. Vrečkove, saj je z imenovanjem Jureta Novaka postavila na vrh najuglednejše slovenske kulturne ustanove znanega nasilneža, ki je v času kolesariata grozil drugače mislečim in tega sploh ni skrival. O tem, kaj lahko pričakujemo od tovrstnega osebka, pričajo njegove izjave, da se bo odslej CD osredotočal na dekapitalizacijo (če se prav spominjam izraza) slovenske umetnosti;
4) Eden od vrhuncev ministrovanja tovarišice Vrečkove je tudi obračunavanje z ljubeznivo Alenko Gotar, usposobljeno in potrpežljivo (tudi z menoj je večkrat potrpela) uslužbenko pri MZK in strokovnjakinjo za glasbo; vendar to je zgolj vrh ledene gore: nasilje, mobing, grožnje tovarišice Vrečkove so splošno znana stvar, sam vse to dobro poznam iz pripovedovanja bivših zaposlenih na Javni agenciji za knjigo, ki so pripravljali Frankfurtski knjižni sejem, nad katerimi se dr. Vrečkova znašala na najbolj nizkoten način (tudi nad bivšim direktorjem JAK).
Vse omenjeno nas seveda opolnomočuje, da prerokujemo, katere bodo naslednje poteze proletkulta dr. Vrečkove: vsi omenjeni zakoni predpostavljajo stalni nadzor kulturne levice nad institucijami, zato lahko pričakujemo dvoje: a) še večjo penetracijo skrajno levičarskih elementov v ustanove; b) poskus ustvarjanja novih mehanizmov nadzora (morda prek NVO), ki bodo omogočili stranki Levica ali njenim mutantom v prihodnosti nadzor nad slovensko kulturo tudi v primeru poraza na volitvah. Kajti to je šifra delovanja dr. Aste Vrečko: okupacija kulture onkraj nadzora civilne družbe in predstavniške demokracije, kakršno poznamo v Sloveniji.”
Domen Mezeg