“Leta petinštirideset sva z mamo okopavali koruzo na njivi, pa sta prišla dva mimo, pa pravi eden: ‘Tončka, a greš mal z nama.’ Takrat se je pa začel pekel.”
Kako grobo se je nad ženskami znesel komunistični sistem, nam prikazuje pričevanje Antonije Marolt iz Horjula, ki bi na današnji dan (rojena je bila 16. januarja 1926) praznovala 98 let. Druga svetovna vojna in z njo revolucionarno komunistično nasilje jo je zaznamovalo za vse življenje. Po smrti očeta je za preživetje družine in petih otrok skrbela mama. Eden Tončkinih bratov je bil žrtev revolucionarnega nasilja že decembra 1942. Najstarejši brat se je pridružil domobrancem, maja 1945 se je umaknil na Koroško, od koder je bil vrnjen in se je za njim izgubila vsaka sled. Tudi dve Tončkini sestri sta zaradi velikega strahu pred komunizmom zapustili domovino in šli po svetu. Z mamo sta ostali sami.
Maja 1945 so Tončko odpeljali oznovci. Bila je zaprta na Vrhniki, v Logatcu in Šentvidu nad Ljubljano, kjer so jo obsodili na smrt. V čakanju na izvršitev sodbe je prišlo do amnestije, zato je bila Tončka prepeljana v taborišče v Kočevje, od tam na Teharje in nazadnje v Begunje na Gorenjskem. Iz zapora je prišla leta 1948, po treh letih.
Politični zapornik je bil tudi njen bodoči mož Bernard Marolt s Korene, ki je bil prav tako obsojen na smrt in kasneje zaprt skoraj šest let. Nazadnje je bil zaprt v Mariboru. Domov je prišel leta 1951. Po vrnitvi iz zapora sta se kmalu poročila.
Prisluhnite spominom Antonije Marolt, ki je kljub izrednim življenjskim preizkušnjam ohranjala optimizem in pogum. Pri tem ji je bila v največjo oporo vera, ki ji je pomagala v najtežjih trenutkih.
C. Š.