“Babi, a gremo zdaj domov?” je vprašal eden od velenjskih dečkov, ko sta z bratom prvič po ugrabitvi s strani države videla babico in dedka. Seveda nista mogla nazaj. Srečanje je bila kratko in pod nadzorstvom socialne delavke, ki pri časovni omejitvi obiska ni popustila: babici in dedku je pripadala ura in pol srečanja – in niti minuta več.
Srečanje je bilo kljub temu veselo. Otroka sta babici pritekla v objem, kakor da se ni nič spremenilo. “Otroka še vedno vesta, kje je njun pravi dom,” meni Franc Donko, potem ko je poslušal izpoved babice. Strokovni zastopnik starih staršev in član Odbora za varstvo pravic vnukov in starih staršev se je namreč bal, da bi otroka izgubila svoje pristne želje – tiste želje, ki ju še vedno vežejo na babico in dedka.
“Zelo sem se namreč bal, da bodo vpleteni, tudi rejniki (morda celo v dobri veri), v tem času že kupili naklonjenost otrok do te mere, da bi se dečka odpovedala svojim pristnim željam, potrebam in hrepenenju po domu. Otrok v nežnih letih, v kakršnih sta dečka, izgubo družine doživlja kot krivico. V otroško srce je pravica do mame, očeta, sester in bratov položena kot najbolj naravna okoliščina njihovega življenja in hkrati najgloblja resničnost njihovega bitja. Ko se otroku opisana krivica zgodi, za to stanje povsem upravičeno nekoga okrivi. Obstaja velika nevarnost, da bosta vnučka v svoji nemoči in stiski za to stanje sčasoma okrivila prav babico in dedka – ker ju nista pred tem zaščitila. V tem trenutku je njihova vez še živa, trdna in močna. Otroka še vedno vesta, kje je njun pravi dom! To je izjemno razveseljivo dejstvo!”
Na drugi strani so tisti, ki so nezakonit odvzem dečkov omogočili, še vedno na položajih. Center za socialno delo Velenje, Skupnost CSD, socialna inšpekcija in pristojno ministrstvo so še vedno prepričani, da so ravnali prav ali pa ne želijo spremeniti odločitve, saj bi tako priznali strokovno napako. Prav o tem se bo govorilo na državnozborski komisiji za peticije in človekove pravice pod vodstvom Eve Irgl (SDS), ki je sklicala izredno sejo.
Kako dolgo bo še družina razdvojena?
“Babi, a grem zdaj domov?” je babico vprašal mlajši vnuk. Babica in dedek sta se morala opravičiti – dejala sta, da morata iti v službo. Vprašanje, ki se poraja, je, kako dolgo bosta otroka še verjela njunim besedam in kako dolgo bo še potrebno lagati. Donko trdi, da ni potrebno veliko, da se zadeve razrešijo. Zadostoval bi klic, navodilo in odločba.
Ž. K.