Še zadnje glasovanje v tretjem branju manjka in Levici bo uspelo doseči podržavljenje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Torej “reformo”, ob kateri je razpadla vlada Marjana Šarca, ker takratni finančni minister Andrej Bertoncelj ni bil pripravljen prevzeti tveganj. Če jim zdaj uspe, bomo po novem letu Zavodu za zdravstveno zavarovanje plačevali obvezno in prostovoljno zavarovanje. Tudi drugo bo obvezno. Kar bo zmanjkalo, in zmanjkalo bo veliko, bo doplačal državni proračun. Poslanci koalicije so že odločili, da bodo po nujnem postopku na hitro uzakonili še tretji obvezni prispevek, ki ga bo tudi zbiral Zavod za zdravstveno zavarovanje in ga tudi predlaga Levica. Za dolgotrajno oskrbo.
Lani so vladajoči za leto dni prestavil že uzakonjeno dodatno skrb za starejše. Zdaj pa so iz novega ministrstva za solidarno prihodnost Simona Maljevca (Levica) razkrili, kaj je po njihovi oceni v tistem zakonu zares manjkalo: novi prispevek. Denar. Veliko denarja. Dva odstotka bruto bo plačal vsak zaposleni (odstotek sam, odstotek delodajalec), pa tudi vsak samostojni podjetnik in kmet. Upokojenci odstotek pokojnine. Povprečno plačan državljan bo letno dodatno plačal okoli 500 evrov. Dva povprečno plačana starša tisoč evrov letno. Bolje plačani še več. Če je že doslej veljajo, da smo država, ki zaradi visokih davkov in prispevkov ni atraktivna za investitorje, bo slika s temi dodatnimi obveznimi dajatvami še slabša.
Vmes so vladajoči v parlamentu “rešili” problem domnevne lakote otrok v šolah, ker so plače nizke in na predlog Zavoda 8. marec, ki ga je tudi ustanovil minister Maljevac, uzakonili, da bodo čez štiri leta zastonj tudi kosila za otroke bogatih staršev, denimo za otroke premierja Roberta Goloba. Ker bosta starša s povprečno plačo plačevala letno tisoč evrov več državi, bo denarja za kosila otrok v povprečnem družinskem proračunu v prihodnje res precej manj. V šolah je bil položaj zdaj tak, da ima petina otrok kosila zastonj ali so subvencionirana. Iz socialno šibkejših družin. Število subvencioniranih so poslanci ta teden nekoliko povišali. Čez štiri leta pa bodo, tako so uzakonili, zastonj kosila imeli vsi. In otroci bogatih staršev zaradi tega, kot so nam pojasnjevala dekleta iz 8. marca, ne bodo več lačni. Ali bo Golob takrat še premier, bomo sicer šele videli. Doslej je večkratni mandat uspel le Janezu Drnovšku in Janezu Janši. Novim obrazom še nikoli. Da bodo kosila zastonj, pa je seveda tudi neresnično. Vsi vemo, da ni zastonj kosil. Vsi jih bomo plačali. Dodatnega prispevka za ta kosila pa vladajoči niso uvedli, ker bi verjetno sprožilo revolt, ko bi se pokazalo, da bi bil višji od cene, ki jo že plačujemo za ta kosila. Državno prerazporejanje denarja stane. Maljevci niso zastonj.
Ko Kordiš potolče Mesca
Med uspehi Levice in vladajočih pri zbiranju in trošenju denarja pa se je nekoliko presenetljivo v težavah znašel koordinator Luka Mesec, ki ga stranka na kongresu ni podprla, pa čeprav je povedal, da tokrat za šefa kandidira zadnjič. In se je pred lanskimi volitvami že znebil konkurentke za oblast Violete Tomić.
Glasovanje so zaradi nesklepčnosti morali najprej podaljševati, potem se je pa pokazalo, da je največ glasov zbral poslanec Miha Kordiš s svojo bolj komunistično frakcijo, rezultat ministra za delo Meseca pa je bil bolj klavrn.
Za težavami Meseca tičijo objektivni razlogi. Čeprav so danes del oblasti in določajo politiko vlade z novimi in novimi prispevki in stroški države, je bila Levica katastrofalen poraženec volitev. Iz 9,3 odstotka leta 2018 so lani zgrmeli na 4,5 odstotka. Komaj so prišlo v državni zbor. Mesecu je “uspelo” več kot prepoloviti rezultat. Da mu je volivce prevzela Svoboda, je slaba tolažba. Poraženi generali so redko nagrajeni. Po takšnem polomu predsedniki praviloma odstopajo ali iščejo naslednike. Večina drugih strank nekdanje koalicija Kul je doživela še večje katastrofe in niti v državni zbor niso prišli. Marjan Šarec (LMŠ) in Alenka Bratušek (SAB) sta se položajem šefov strank odrekla tako, da sta svoji stranki predala Golobu in si s tem zagotovila ministrski funkciji. Ko jo je dobil tudi Mesec. DeSUS, ki ga ni volil niti odstotek volivcev, pa je ostal celo brez ministrskih funkcij, vzpon na vrh pa je tam s prevzemom primorskega dela medtem začel podjetnik Marko Bandelli, za katerega v Svobodi po volitvah niso našli primerne funkcije in je nekaj časa zaradi tega prejemal celo nadomestilo za poslance, ki si nikakor ne morejo najti dela. Sčasoma pa se je zaposlil v svojem podjetju.
Teden pa je bil zmagovit za politične funkcionarje in stranke na druge načine. Za stranke, ker so si v parlamentu v kolegiju predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič (Svoboda) podvojili mesečne dotacije v prihodnjih letih. Te dotacije so glavni vir za delovanje strank.
Za funkcionarje pa, ker je povišanje njihovih plač zahtevalo ustavno sodišče, ko je odločilo, da so plače sodnikov prenizke in preslabo usklajevane, kar je, tako so odločili, celo kršitev ustave. Ker te plače sodijo v sistem funkcionarskih, bo logična posledica dvig in izboljšanje usklajevanja vseh funkcionarskih plač, torej tudi plač poslancev, ministrov, predsednice republike, nadomestila njenemu soprogu in doplačila k pokojnini Milanu Kučanu. Izpadel pa bo iz tega sistema nekdanji predsednik Borut Pahor, ker se mu bo pravica do nadomestila konec leta iztekla in zanj ne velja, kot je določeno posebej za Kučana, da je predsedniški dodatek dosmrten.
A Pahor tega tudi ne potrebuje. Na prvih volitvah, če se zanje odloči, bo skoraj zanesljivo spet izvoljen. Še na čisto vsakih doslej je bil. Ob njem je tak le še Janez Janša (SDS).
Vizija preteklosti
Kakšna je vizija naše trenutne vladajoče politične elite, ki nam določa nove obvezne prispevke in si viša dotacije in plače, pa smo lahko spremljali v začetku tedna, ko je premier Golob pojasnil, kako ne načrtujejo, da bi razširili avtoceste v tripasovnice vsaj okoli prestolnice, kjer bi v normalni državi že nekaj časa morale biti. Kot rešitev nam je ponudil železnice, kjer se oblast na vso moč trudi, da bi dosegla nivo, ki ga je nekoč na tem področju ponujala Avstro-Ogrska. Nivo 19. stoletja. Popravljajo stare ovinkaste proge, po katerih iz Maribora v Ljubljano nikoli ne bo mogoče v pol ure. Za rabo cest vozniki plačujejo. Enako za železnice. Dobijo pa parkirne prostore. In hitrosti, ki se jih lahko vsi le sramujemo.
Težko pa bo tudi z gradnjo novega bloka nuklearke, nam je pojasnil premier. Ker menda se pri nas nič ne da. Razen postavljati električne panele, ki jih ni mogoče priključiti na omrežje. Napovedal je referendum o drugem bloku nuklearke, kar lahko stvari še dodatno zaplete. Čudno, da ni napovedal še referenduma za zaprtje prvega bloka.
Da se nič ne da, bi lahko bil skoraj moto te vlade. Tudi na področju zdravstva. A čeprav se v tej državi nič ne da narediti, so zadnje tedne vladajoči dosegli ogromno. Pri uvajanju novih prispevkov za ljudi in višanju dotacij strankam. Kjer se vse da.
Peter Jančič, Spletni časopis