Finančni spletni portal Cekin.si, katerega skrbnik je največja komercialna televizija POP TV, se je razpisal o tem, kaj botruje dejstvu, da na Japonskem ni dragih stanovanj, kot jih najdemo v ameriških metropolah, denimo Los Angelesu in Miamiju, in seveda tudi pri nas. “15 let pišem o tem in to je prvi članek na MSM, ki kot težavo priznava nefleksibilno ponudbo zaradi regulacije,” je na družabnem omrežju X izpostavil nekdanji svetovalec finančnega ministra Janeza Šuštaršiča, publicist in računalniški informatik Tomaž Štih.
V članku na Cekin.si uvodoma spominjajo, da v ameriških metropolah zaradi visokih cen stanovanj prostora za srednji sloj ni. “Povprečna cena stanovanja v ZDA je od januarja 2020 do sedaj poskočila za 52 odstotkov,” navajajo in dodajajo, da je iz tega razloga, ker tudi Evropi omenjena problematika ni tuja, zanimiv primer Japonske.
Čeprav ima prestolnica Japonske Tokio 14 milijonov prebivalcev, navkljub omejeni kvadraturi in naraščanju prebivalstva težav z razpoložljivostjo stanovanj ni. Kot navaja TPortal, je temu tako, ker Tokio gradi več stanovanj in hitreje, kot smo tega vajeni v Evropi in pa v ZDA. Medtem ko se je denimo v New Yorku v roku več kot šestih desetletij povečalo število stanovanj za približno tretjino, so v Tokiu kar potrojili ponudbo stanovanj. Ob tem, da na Japonskem najemnik v povprečju za najemnino odšteje približno 20 odstotkov svojega mesečnega zaslužka, v ZDA pa v povprečju 30 odstotkov. Zanimiv pa je tudi podatek, da je za četrtino najemnine enosobnega stanovanja v New Yorku mogoče v Tokiu najeti enosobno stanovanje.
Gradnja novih stanovanj je precej lažja
Medtem ko se marsikdo sprašuje, kako je mogoče, da jim v Tokiu s povečanjem ponudbe stanovanj uspeva zniževati ceno najema in nakupa stanovanj, drugod pa ne, strokovnjaki odgovarjajo, “da je to v veliki meri posledica liberalnih in hkrati centraliziranih politik rabe zemljišč, oblikovanih skozi desetletja, ki dajejo gradbenim podjetjem veliko moč, da gradijo, kar hočejo in kadar hočejo”.
Po II. svetovni vojni se je na Japonskem povečal naval v urbana naselja. Ker se je pojavila potreba po obnovi obstoječih stanovanj in povečalo povpraševanje po njih, se je tedanja oblast odločila, da gre v oblikovanje preprostih zakonov o rabi zemljišč. V večini so v predmestjih zgradili na tisoče javnih stanovanjskih kompleksov in šli tudi v uvedbo financiranja stanovanjskega kreditiranja. Potem ko so se v osemdesetih letih soočili z napihnjenim nepremičninskim balonom, ki je nato počil, so se odločili še za dodatne ukrepe, s katerimi so šli v deregulacijo trga.
Po navedbah TPortala glavno značilnost stanovanjske politike na Japonskem predstavlja odločanje na nacionalni ravni z namenom, da se deluje v korist ljudi. Gre za značilnost, ki ni značilna za našo celino in ZDA. Mestni in lokalni svetniki imajo denimo v ZDA veliko besede pri oblikovanju večjega dela politik. Slednji pa gredo s svojimi odločitvami velikokrat na roke lastnikom obstoječih nepremičnin. “Gre za pravi labirint lokalnih predpisov, na hitro sprejetih zakonov o razglasitvi gradbenih območij ter zakonov o ohranjanju zgodovinske dediščine in ekologije. Zaradi te ‘diktature lastnikov’ so novi projekti pogosto odpovedani samo zato, da bi ohranili visoko ceno obstoječih nepremičnin.”
“It’s the supply, stupid! Končno smo nekje na dnu portala 24ur dočakali prvo sramežljivo objavo dejanskih problemov na stanovanjskem trgu. 15 let pišem o tem in to je prvi članek na MSM, ki kot težavo priznava nefleksibilno ponudbo zaradi regulacije,” je omenjeno objavo zapisa komentiral Tomaž Štih, ki velja za pozornega opazovalca dogajanj v slovenskem družbenem in političnem prostoru.
V zvezi s stanovanjskimi problemi, ki smo jim priča dandanes, je Štih v nedavnem intervjuju za Demokracijo izpostavil, da se za novo ministrstvo Levice zdi, da “jih zanima samo model državnega najemništva za ozko skupino njenih volivcev na vrhunskih lokacijah ob morju in v Ljubljani”. “Njihova tako imenovana sistemska rešitev so novi dvigi davkov za graditev maloštevilnih državnih stanovanj za izbrance, ki jim demagoško pravijo “mladi”,” je med drugim povedal. Po njegovo se je sicer tudi potrebno vprašati, ali najemna stanovanja sploh predstavljajo rešitev problema. “Tisti, ki to zagovarjajo, ne znajo razložiti, kaj bo z najemniki, ko ostarijo. Takrat bodo pokojnine bistveno nižje, kot so danes. Kako bodo plačevali najemnino, če že danes komaj plačajo položnice?”
Slovenska stanovanjska politika gre po mnenju Štiha v “izogibanje resničnim problemom in dajanje videza, da se nekaj počne z metanjem še več državnega denarja v megalomanske projekte, ki ne bodo ničesar rešili”. “Ko denarja zmanjka, pa se dvignejo davki in se zadolžimo. Za naslednji krog enega in istega,” je pojasnil. Po besedah Štiha bomo imeli znosnejše najemnine, ko bodo stanovanja cenejša. “Da bi bila lahko cenejša, pa je treba poenostaviti prostorsko in gradbeno zakonodajo.” Poenostavljena na cenejša gradnja bi tako po njegovo morala predstavljali cilj, da pa se do tega pride, je mogoče uporabiti več različnih mehanizmov. Eden od njih je, da pride do množične prekvalifikacije zemlje v zazidljivo. “Drugi mehanizem je izločiti zakonodajo za enodružinske hiše iz gradbene in jo radikalno poenostaviti,” je izpostavil. Med mehanizmi pa je med drugim omenil tudi razbremenitev visokih začetnih stroškov za graditelje.
Ž. N.