V šokantnem primeru, ki razkriva pravo naravo industrije surrogacije, kanadski istospolni par toži žensko, ki je nosila in rodila njunega zdaj dvoletnega sina. Razlog? Zavrnila je njihovo zahtevo po poznem splavu (pri 22 tednih) zaradi relativno manjše prirojene napake – razpoke v ustnici (zajčje ustnice) in možne manjše srčne nepravilnosti. Namesto hvaležnosti, da je otrok živ in zdrav, jo zdaj tožijo za približno 400 tisoč evrov.
Po poročanju National Posta in New York Posta je tožba vložena maja 2026 na Višjem sodišču v Ontariu. Par očita nadomestni materi, da ni dovolj obveščala o zdravstvenem stanju ploda, ga je izpostavila tveganju in kršila pogodbo.
Kaj se je zgodilo?
Nosečnost je potekala preko IVF z donorskim jajčecem in spermijema obeh moških. Junija 2024 je ultrazvok pokazal razpoko ustnice in druge manjše nepravilnosti. Par ji je takoj poslal hladno formalno pismo, v katerem so se sklicevali na pogodbeni člen in zahtevali terminacijo nosečnosti: “Glede na medicinske teste … želimo, da se nosečnost prekine.”
Nadomestna mati je zavrnila. Rekla je, da bi splavila le, če otrok ne bi imel realnih možnosti preživetja. Zahtevala je dodatne preiskave v torontski bolnišnici Mount Sinai, kjer so strokovnjaki potrdili: otrok je sicer zdrav, napaka je večinoma kozmetična in popolnoma operabilna. Par je takrat popustil in dovolil rojstvo – a odnosi so se dokončno pokvarili. Po porodu (ki ga je nadomestna mati izvedla na domu z babicami, kot je želela) sta moška prevzela otroka, prekinila stik in ignorirala njeno zahtevo po povrnitvi okoli 10 tisoč kanadskih dolarjev stroškov. Ko je poskušala to urediti na sodišču, sta odgovorila z masivno tožbo.
Surogacija je postopek, pri katerem ženska rodi otroka za druge – se pogosto prodaja kot “čudež moderne medicine” in “pomoč neplodnim parom”. V resnici pa je to industrija, ki v mnogih primerih izkorišča ženske, komodificira človeško življenje in ruši naravni red družine. Bioetičarka Juliet Guichon z Univerze v Calgaryju je opozorila: “Zahtevali so konec življenja zaradi stanja, ki je povsem ozdravljivo. Vprašanje je, ali je v najboljšem interesu tega otroka, da ga vzgajata takšna starša.” Lastnica surogacijske agencije Sally Rhoads-Heinrich pa je dodala: “Kako se bo ta sin počutil, ko bo izvedel, da so njegovi očetje hoteli njegovo smrt, ker ni bil ‘popoln’?”
Zgodba spominja na podobne primere v ZDA, kjer so starši pritiskali na nadomestne matere za splav zaradi zdravstvenih diagnoz. V Sloveniji surogacija ni zakonsko urejena in je v praksi prepovedana. Kljub temu se pari obračajo v tujino. Evropske države kažejo različne pristope – nekatere jo omejujejo, druge (kot Ukrajina pred vojno) pa so postale “surogacijski turizem”.
T. B.