Zbrana dela Janeza Zemljariča: tajni policaj, socialistični funkcionar propadlega režima in “kšeftar”

Kot strela z jasnega je udarila novica, da bo Golobova vlada z vojaškimi častmi pokopala notoričnega udbovca Janeza Zemljariča. Da želi slovenska levica že od osamosvojitve naprej rehabilitirati komunizem, je jasno. Razen Danila Türka, ki je odlikoval Tomaža Ertla, pa si do sedaj nihče tega ni upal tako zelo jasno poudariti. Vse do vlade Roberta Goloba. Prve vlade povsem po okusu predzadnjega predsednika CK ZK. 

Da bi se zavedali, v kakšni skrajnosti živimo moramo vleči analogije s tujino: nikjer v razviti Evropi ne bi z vojaškimi častmi pokopali bivšega visokega člana nemškega Gestapa ali Stasija, poljske UB (Urząd Bezpieczeństwa) in češke ŠtB (Štátna bezpečnosť). Tega se pač ne počne. Ne glede na to, ali je oblast liberalna, konservativna ali socialistična. Obstajajo civilizacijski pragovi, ki se jih v res civilizirani družbi ne prestopa.

Janez Zemljarič namreč ni bil nek benevolenten in razsvetljen član komunistične partije, ki je lastnoročno zgradil Cankarjev dom in se kasneje spremenil v kapitalističnega poslovneža. Šlo je za tipičnega silovika ruskega stila. Nič tega ne pokaže bolj kot zadnji zapis Igorja Omerze na portalu Spletnicasopis.eu, ki velja za eminenco na področju preiskovanja Udbe in njenih zločinov.

Sramotna osmrtnica
V daljšem zapisu izrazi neprijetno presenečenje nad množičnim in napačnim poimenovanjem Zemljaričevega uradnega statusa v slovenski tajni politični policiji, uradno Službi državne varnosti (SDV), ponarodelo imenovani Udba. Kot poudarja, namreč, vsi od prvega do zadnjega medija so ga prekrstili v direktorja SDV!? Res je, da je konec leta 1973 neposredno z direktorskega mesta Kliničnih bolnišnic prešel na mesto načelnika slovenske Udbe, a vseeno bi moralo biti danes že splošno znano, da naša tajna politična policija ni bila podjetje z direktorjem, čeprav je svoj čas tudi masovno organizirala državni šverc in ustanavljala podjetja v tujini. Še bolj je bil presenečen oziroma naravnost osupel, ko je prebral dve osmrtnici za Janezom Zemljaričem v časopisu Delo. V eni “člani in članice Izvršnega sveta Slovenije v osemdesetih letih” obžalujejo, da je “našo ‘tovarišijo’ (E. Kocbek) zapustil njen nepogrešljivi član, tovariš in prijatelj …”

V drugi pa trije njegovi prijatelji zapišejo: “Njegovo delo je vtkano v temelje slovenske države.”

V osmrtnici citat človeka, ki ga je zalezoval
Zakaj je bil Omerza osupel? Najprej zato, ker je povezovanje Kocbekove “tovarišije” v zvezi z Zemljaričem najmanj neokusno in nespodobno, če ne kaj hujšega. Namreč, Janez Zemljarič je v letih (od 1974 do 1978) načeloval slovenski tajni politični policiji (ponarodelo Udbi) in takrat (pa tudi desetletja prej in leta pozneje) je tajna policija dan in noč zalezovala Edvarda Kocbeka (mikrofoni v stenah, telefonski prisluhi, kontrola domače in inozemske pošte, sledenje, tajne hišne preiskave, tajno fotografiranje njegovih dnevnikov, zasliševanja Kocbeka, obkrožitev s stotinjo ovaduhov), pod udbovsko kontrolo so bili njegovi prijatelji, sodelavci, sorodniki. Ni da ni!

Zasliševanje Kocbeka, ki je razkril komunistično uzurpacijo OF
Sam šef Udbe Janez Zemljarič si je vzel čas, da je zaslišal Kocbeka zaradi njegovega znamenitega pričevanja v Pahor-Rebulini knjižici “Edvard Kocbek – Pričevalec našega časa” (marec 1975). Kocbek je v tem pričevanju razkril popolno komunistično podreditev prvotno koalicijske Osvobodilne fronte in obelodanil množični povojni umor razoroženih domobrancev. Posledično se je nanj vsul plaz političnih in medijskih očitkov, vrhovi režima so razmišljali, da bi Kocbeka, Pahorja in Rebulo procesirali, a si tega zaradi zahodne demokratične javnosti v končni fazi niso upali storiti. Je pa Zemljarič 3. oktobra 1975 zaradi tega in nasploh vrhu režima neljubega pričevalčevega obnašanja zaslišal Kocbeka, enega izmed voditeljev osvobodilnega gibanja proti naci-fašističnemu okupatorju, in mu grozil z zaporom!? O tem je Omerza pisal v kar nekaj knjigah, nazadnje v knjigi “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba”.

Zemljaričeve grožnje
Kot konkreten primer navaja samo nekaj Zemljaričevih groženj s tega pogovora/zasliševanja: “Mi ocenjujemo, da stvar že presega mere, in vas opozarjamo, da počenjate kazniva dejanja … Počenjate kazniva dejanja. Počenjate dejanja, ki so zlo blizu tistim eee členom v našem kazenskem zakoniku, ki bi jih lahko označili za kontrarevolucionaren napad na- na- na naš ustavni red … računajte, da bomo mi v okviru ee naših dolžnosti … ukrepali ustrezno … sovražne dejavnosti, bodisi da je ta neposredna ali posredna, pa ne bomo, ne bomo več gledal in ne bomo več trpel … ne bo nam eee enostavno eee pa lahko it v postopek, samo če se ne boste dištanciru in če ne boste prenehu z aktivnostmi, ki- ki tečejo naprej, proti našemu ustavnemu redu potem bomo mi seveda segli tudi po teh sredstvih, ki jih- ki jih imamo … Tovariš Kocbek, zadostuje za kazenski pregon, in to je vam ravno tako znano kot vsem tistim, ki za vami zunaj stojijo, že to kar ste napisali … Niste prišli na pogovor. Prišli ste zato, da vas opozorimo … Mi vas pokličemo zato, ker so vaša dejanja šla preko okvira, ki ga lahko državljan Jugoslavije si privošči … dokazoval pa boste to vi al pa ee kdo drug na sodišču. Pa tožilc.”

Poleg tega člani in članice Izvršnega sveta v osmrtnici Zemljariču tudi falsificirajo naziv Izvršnega sveta, saj ta ni bil “Izvršni svet Slovenije”, kot so zapisali, ampak “Izvršni svet socialistične Slovenije”. “Zakaj so izpustili “socialistične” mi ni jasno, morda se vendarle sramujejo propadle socialistične Slovenije,” se pošali Omerza.

Kako je mogoče temelje slovenske države povezovati z Zemljaričem, če se je boril proti njej?
V osmrtnici njegovih prijateljev je zapisano, kot sem že povedal, da je njegov delo “vtkano v temelje slovenske države”. Tu se Omerza vpraša naslednje: Kako je mogoče temelje slovenske države na kakršenkoli način povezati z Janezom Zemljaričem, saj se je vneto boril proti njej. V prejšnjem in propadlem režimu, kjer je Janez Zemljarič opravljal najvišjo udbovsko in visoke politične funkcije, je vse do konca bil eden najhujših grehov govorjenje ali pisanje o samostojni Sloveniji. Npr. v času njegovega “udbovanja” so njegovi tajni politični policaji zasegli (30. junija 1976) tudi zasebne dnevniške zapiske sodnika Franca Miklavčiča, v katerih je poveličeval samostojno slovensko državo. Zaradi tega in tudi zato, ker je Miklavčič v Pahorjevem Zalivu v Trstu branil Kocbeka, je bil obsojen na zapor. Še celo v nacistični Nemčiji zasebni dnevniški zapiski niso bili na sodišču priznan dokazni material!

Zadnje slovo s takšnimi neresnicami ni v čast ne preminulemu in ne ustvarjalcem takšnih osmrtnic, opozarja Omerza. V interesu ohranjanje temeljev slovenske države in preprečevanju izenačevanja žrtve (Kocbeka) s preganjalcem (Zemljaričem) pa ob takih neresnicah ni mogoče samo zamahniti z roko in ostati pietetno tiho!

Si funkcionar propadlega režima zasluži pogreb z vojaškimi častmi?
Omerza omeni, da je Udba za spremljanje Kocbekovega pogreba (takrat je bil Zemljarič šef socialističnega Izvršnega sveta) angažirala svojega ovaduha s tajnim imenom Trubar alias Edijevega dolgoletnega “prijatelja” Rudolfa Trofenika, založnika iz Münchna. Ker je bil pogreb 6. novembra 1981 ob devetih zjutraj (zato, da bi bilo čim manj ljudi!), so udbovci Trubarju tudi naložili, da mora poročati ne samo o pogrebu, ampak tudi o opoldanskem in večernem obisku pri Kocbekovi družini. Nič jim ni bilo sveto!

Omerza opozori še na en incident, ki je kazal na to, kako naklonjen je bil Zemljarič tajnemu zalezovanju. Že v času direktorovanja v Kliničnih bolnišnicah je tajni policiji dovolil (julija 1973), da je v času operiranja Miloša Ogrizka (bivšega šefa Udbe v nemilosti) ozvočila njegovo bolniško sobo št. 21 v sedmem nadstropju Univerzitetnega kliničnega centra.

Mafijska ugrabitev Bate Todorovića
Svojo organizacijsko sposobnost vodenja Udbe (v tem oziru negativno) je dokazal v primeru ugrabitve leta 1975. Namreč, zvezna, srbska in slovenska tajna policija, so se kar nekaj let trudile, da bi ugrabile premožnega srbskega poslovneža Slobodana Todorovića – Bato, ki je v strahu pred režimom v domovini pobegnil v München. Tito se je namreč ustrašil, da bosta odstavljeni drugi človek Jugoslavije Aleksandar Ranković – Leka in njegov prijatelj Todorović ogrozila njegovo oblast s tem, da bo Leka prispeval v prevrat politično težo, Bata pa denar. No, Zemljariču je uspelo v enem letu perfektno organizirati Batino ugrabitev (februar 1975), ko se je le-ta iz Italije vračal v München. Vse to je Omerza podrobno popisal v triler-knjigi “88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića”.

Leta 1977 so udbovci vgradili tehnično sredstvo v Pahorjevo hišo v Trstu. Zaradi težkih pogojev se je eksploatacija opravljala iz posebno prirejenih osebnih avtomobilov. Torej je imel Boris Pahor doma v Trstu vgrajeno prisluškovalno napravo in so zato okoli njegove hiše krožili posebno prirejeni avtomobili z udbovskimi posadkami! Kako so se pa tam neopazno vozikali, po tisti ozki uličici, kjer ni mogoče nikjer parkirati in ki strmo grize proti vrhu Kraškega roba, ni čisto nič jasno, pravi Omerza.

V času, ko je bil načelnik naše Udbe in slovenski notranji minister, je Janez Zemljarič odgovoren za štiri bombne atentate na dvojezičnem (avstrijskem) Koroškem. Zadnji ponesrečeni (v Velikovcu), septembra 1979, je neskončno škodil našim zamejcem, saj so hudo ranjenega udbovskega atentatorja Avstrijci ujeli na samem kraju zločina, njegovo pomočnico pa blizu prezgodaj eksplodirane bombe.

Zemljarič pa je bil zaradi tega celo nagrajen: napredoval je v predsednika slovenske vlade! Vso to bombno dogajanje in dokumentiranje Zemljaričeve odgovornosti v tej zvezi je Omerza podrobno opisal v  knjigi “Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo”.

Razkrinkanje udbovskih švercerjev
Omerza pa opozarja, da je v “načelovanju” Udbe Zemljarič naredil tudi nekaj pozitivnega. S “svojo” Udbo je razkrinkal kriminalno delovanje starih udbovskih švercarjev, ki so se iz tajne policije premaknili v domače gospodarstvo in banke ter v gospodarska predstavništva v tujini in sedaj polnili ne državni proračun (kot poprej v Udbi), ampak svoje žepe. To sta natančno opisala in dokumentirala Igor Omerza in Rado Pezdir v knjigi “Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB”.

Iz 13 centrov Udbe po socialistični Sloveniji je reka operativnih ali terenskih poročil dnevno prihajala na Upravo Udbe v ljubljanski Slaviji. Tu se je ta “reka” analitsko obdelala in bila potem v skrajšani obliki dnevno posredovana (v času ko je bil Zemljarič šef Udbe) večinoma naslednjim slovenskim komunističnim voditeljem: Sergeju Kraigherju, Francetu Popitu, Mitji Ribičiču, Andreju Marincu, Francu Šetincu, Janezu Vipotniku, Edvardu Kardelju in Stanetu Dolancu. Mnogo dokumentov je odromalo tudi v Beograd, na sedež zvezne Udbe.

V času njegovega mandata v Udbi Zemljarič ni dal zalezovati samo dveh literarnih velikanov Kocbeka in Pahorja, ampak tudi Draga Jančarja, ki je“velikan” postal kasneje. Jančarja je Udba predala pravosodnim organom in je moral celo v zapor. Vse to je Omerza podrobno dokumentiral v knjigi “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba”.

Zemljaričevo kšeftarstvo po osamosvojitvi
Omerza se dotakne tudi “poosamosvojitvenih dejavnosti umrlega šefa Udbe, ki jih na kratko opredeli kot “kšeftarstvo”. Tu je Zemljarič za doseganje poslovnih ciljev uporabljal svoje zveze iz propadlega režima, tako povezave iz Slovenije kot Jugoslavije, kjer je bil nekaj let celo podpredsednik socialistične jugoslovanske vlade. Poznal je številne skrivnosti pomembnih in vplivnih ljudi. To “znanje” pa si je pridobil predvsem v funkciji načelnika slovenske Udbe in socialističnega notranjega ministra. Ob tem se je upravičeno vprašati, ali si tak človek (tajni policaj, visoki politični-socialistični funkcionar propadlega režima in kšeftar) zasluži pogreb z vojaškimi častmi. Po mnenju Omerze ne, a naj ga podporniki slavijo kolikor hočejo, častnega mesta v slovenski zgodovini mu trajno ne bodo pridobili.

Zemljarič ogledalo slovenske družbe
Po Omerzinem povzetku “zbranih del” Janeza Zemljariča se lahko le strinjamo, da si tak človek ne zasluži pokopa z vojaškimi častmi. Še več – najbrž si ni zaslužil biti niti na prostosti. Teroristični napadi, ugrabitve, grožnje povsem nedolžnim ljudem … gre vendarle za opus del, ki bi ga pripisali kakšnemu sicilijanskemu mafijcu. Kar sicer ni presenečenje, glede na to, da je komunistična partija v drugem obdobju Jugoslavije delovala manj kot ideološka entiteta in bolj kot hudodelska združba z močjo države v svojih rokah. Janez Zemljarič je zato na nek način ogledalo slovenske družbe – izvolili smo si predstavnike ljudstva, ki se na vso moč trudijo rehabilitirati komunizem in njegove strahote, saj se ideološko z njim povsem strinjajo. Le upamo lahko, da je to medijska hipnonza, ne pa pravi obraz slovenskega naroda.

Andrej Žitnik