Vladna koalicija je, ko so ruski hekerji povzročali težave mnogim državnim spletnim portalom, branila projekt digitalizacije, natančneje skladišče v Logatcu s 13.000 prenosniki. Te je lani s posebnim zakonom prav tam “parkirala” za Emilijo Stojmenovo Duh.
Ministrica je trdila, da je pod udarom kritikov iz stranke SDS le zaradi tega, ker je ženska, migrantka in “čefurka”. Vodja poslanske skupine Svoboda Borut Sajovic je trpljenje ministrice, ki je ženska in po rodu Makedonka, in svoje Svobode iz Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića nadgradil. Pred velikonočnimi prazniki, ki se pravkar odvijajo, je opozicijske kritike pošiljal k dodatni spovedi, češ da so ženske zanje dobre le v cerkvi in kuhinji ter dobro ravnajo z otroki, nakupovanje velikih količin prenosnikov za projekte digitalne preobrazbe Roberta Goloba pa jim ne gre najbolje od rok.
Kako zložiti krompir v vrečo
Vso to propagando sem še razumel. Pravi šok pa je bil, da ministrica in vladni poslanci s Sajovicem vred niso bili sposobni priznati, da so s 13.000 prenosniki, ki so jih javnosti celo prikrivali, zavozili. Natančneje so se ti nahajali na “tajni lokaciji”, dokler jih niso odkrili vztrajni novinarji.
Za sramoto s prenosniki nikakor ni bila kriva le Emilija Stojmenova Duh. Z neumnim zakonom so to uzakonili poslanci vladne koalicije. Ministrstvo za digitalno preobrazbo so spremenili v trgovskega prekupčevalca prenosnikov, vlado pa v distributerja in izposojevalca teh ali drugih dobrin. Za trgovanje imajo normalne države trgovce, za pomoč socialno šibkim posameznikom pa je namenjena državna denarna podpora, ob tem pa tudi številni zaposleni v državnih zavodih, ki sodijo pod Luko Meseca. Način delovanja države, da bi ta kupovala dobrine in jih delila ljudem, so celo v trdem socializmu opustili. Zakon so poleg tega osnovali zelo slabo. Poslanci vladnih strank so to vedeli, ker so jih pravni strokovnjaki v parlamentu opozorili, da ga ne bo mogoče izvesti, da bodo prenosniki torej obstali v skladišču. Kljub temu so opozorila ignorirali, ker so najpametnejši na svetu in ker so oblast. Ministrica, ki se ima za svetovno voditeljico in zato veliko potuje, kar jo povezuje še z migranti, pa ni imela časa, da bi se ukvarjala s takšnimi podrobnostmi, kot je izvedljivost zakona o nespametni ideji.
Zalomilo se je, na kar so opozarjali že strokovnjaki. Izkazalo se je, da je ena plus ena dve, čeprav je koalicija izglasovala, da je štiri. Zakona ni bilo mogoče izvajati. Ta teden, ko so predlagatelji vložili interpelacijo, so ga zaradi tega popravljali, vendar so pravniki zopet opozarjali na težave. Z zakoni je namreč težko urediti stvari, ki se jih ne sme. Zakonov in vlade nimamo za nakupovanje in posojanje dobrin ljudem, kot jih nimamo za to, da bi določali, kako najbolje zlagati krompir v vrečo. Streseš lahko vrečo brez vseh zapletenih zakonskih določb, ministrov ali vladnih služb. Rezultat zlaganja krompirja v vrečo z zapletenimi zakonodajnimi postopki, javnimi razpravami in političnimi spori pa je lahko podobno uspešen, vendar je dolgotrajen in veliko stane. Krompir bo že davno gnil, ko se bodo končali vsi postopki, podobno kot zdaj gnijejo prenosniki.
Na raven trgovcev so se morali ministri in oblast nazadnje ponižati med koronavirusno pandemijo, ko za zdravnike ni bilo mask in zaščitnih sredstev, za bolnike pa niti najosnovnejših pripomočkov, da ne bi umirali. Ko je pandemija udarila, je odstopil predsednik takratne vlade Marjan Šarec z vsemi ministri. Da so novi ministri vlade Janeza Janše morali delati čudeže, ker je šlo za življenje in smrt, je bilo razumljivo. Tudi to, da je šlo veliko narobe, je bilo takrat del igre.
Sramotne primerjave s časom koronavirusne epidemije
Danes nismo v takšnem času. Ne gre za življenje in smrt. Primerjave s tistim obdobjem, ki so nam jih vladajoči ponujali ta teden z zmerjanjem takratne vlade, so velika sramota za sedanjo vladno koalicijo. Nobene epidemije ni. Ni smrtne nevarnosti. Vlade po Evropi na vrat na nos ne kupujejo prenosnikov za socialno šibke ljudi. Nobenega objektivnega razloga ni za to, da so jim prenosniki obstali v skladišču in jim gre vse narobe. Razlogi so le subjektivni. Oni sami so ta razlog. Ni pa res, da so krive ženske, migranti in Makedonci. Krivi so poslanci Svobode, SD in Levice. Sajovic v državnem zboru vodi 40 poslancev, ki so uzakonili neumnost, ta pa je prenosnike vodila v skladišče. Kljub temu je ta teden opozicijo pozival k spovedi. Stojmenova Duh, ki je na visoko vladno funkcijo kot številni drugi “priletela” brez znanj in izkušenj, v parlamentu nima pravice niti glasovati. Na volitvah je pač niso izvolili.
Kljub temu kaže, da so vladajoči veliki mojstri, saj svoje napake pripišejo kar drugim, podobno kot v primeru pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan. Tudi ona namreč ni bila izvoljena za poslanko. V njenem primeru so stranko SD in navadne uradnike razglasili za krive, da je angelska ministrica podpisala pogodbo o nakupu razpadajoče stavbe, za kar je – z blagoslovom vseh ministrov – finančni minister Boštjan Klemenčič v državnih rezervah na vrat na nos našel milijone tik pred novim letom, te pa smo polnili za pomoč tistim, ki so bili oškodovani zaradi poplav. Nekaj nepomembnih uradnikov, čeprav menda korumpiranih, je krivih, pravi “šefi” pa ničesar.
Tokrat Sajovic vsaj ni obtožil najnižjih uradnikov na ministrstvu ali katerega od strankarskih sekretarjev, ki sploh nima funkcije v vladi. Opozicijo je, vendar v sagi s prenosniki ni kriva za nobeno potezo, kot niso krive ne ženske ne čefurji, pa tudi Makedonija ne.
Sajovici so vsi, ki v parlamentu izumljajo toplo vodo z visokimi stroški in nam z zakoni določajo novo matematiko, vendar jih ustaljena vsakič premaga. Po vsem trudu in stroških teh največjih strokovnjakov voda ostaja mrzla, kot je bila mrzla že v primeru sanjske stavbe, pa tudi čistk v policiji, medijih, zdravstvu …
Ker je danes posebna nedelja, vsem, krivim in nekrivim, želim vesele praznike.
Peter Jančič, Spletni časopis